Sulpicij Sever
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
 |
Da bo članek zadostoval merilom kakovosti, ga bo treba urediti. Urediti ga je potrebno zaradi naslednjega razloga: manjkajočih notranjih povezav. O tem se lahko pogovorite na pogovorni strani članka in/ali zamenjate oznako z določnejšo. Pomagajte si tudi s Slogovnim in Pravopisnim priročnikom, pri prvih korakih tudi z Uvodom in Vadnico. |
Sulpicius Severus (* 360 v Akvitaniji , † 420/450 )
Bil je zgovoren pravnik, kasneje duhovnik in asket. Napisal je eno slavnejših del tedanjega časa – Kronike. Knjiga opisuje obdobje od stvaritve sveta do 400 po. Kr., vendar izpusti zgodovinske dogodke zabeležene v novozaveznih spisih.
Vsebina |
[uredi] Življenje
Sulpicij Sever se je rodil v plemiški družini v Akvitaniji, kjer je bila njegova kariera začrtana s upravno potjo. Največ njegovega življenja je razbrano iz pisem njegovemu prijatelju Pavlinu iz Nole in Genadiju. Obiskoval je ugledne šole, študiral pravo v Bordeauxu in bil nato razglašen za izrazito zgovornega pravnika. Poročil se je s hčerko bogatega konzula, kar pa mu ni prineslo veliko sreče, saj naj bi si s tem celil le rane zemeljskega življenja. Njegova žena je prezgodaj umrla (390) in Sulpicij se je kmalu zatem odpovedal svoji pravniški karieri ter se umaknil iz javnega življenja. Prejel je krst in pričel slediti svojemu prijatelju Pavlinu. Odpovedal se je bogastvu, živel odmaknjeno življenje na svojem posestvu ter se posvečal duhovnosti in književnosti. Pri njegovi spreobrnitvi mu je stala ob strani njegova mačeha, nasprotno od očeta, ki je kazal nezadovoljstvo. Postal je osebni prijatelj in navdušen učenec škofa Martina, ki ga je srečal v Toursu. Genadij priča o njegovem duhovniškem posvečenju, vendar ni znanih podrobnosti o kakšnih njegovih duhovniških aktivnosti. Sodeč po Genadiju je bil Sulpicij po spreobrnitvi prepuščen samemu sebi z dolgoletno tišino v pokoritvi.
[uredi] Sveti Martin
Sveti Martin iz Toursa je znan krščanski svetnik, *316, Panonija, današnja Madžarska, † 8. november 397, Candes, današnja Francija. Martin je dobil ime po Marsu, bogu vojne, kjer Sulpicij v svojem delu še dodaja, da je bil »močan in pogumen«. Njegov oče je bil višji oficir (častnik rimske vojske) v Sabariji v Panoniji (današnja Madžarska), a kmalu po Martinovem rojstvu so se preselili v Ticinum (današnja Pavia, Italija). Sveti Martin je bil izvoljen za škofa v Toursu (severno od Poitiersa) okrog l. 371. Pri ljudeh je bil zelo priljubljen zaradi skromnosti. Legenda pripoveduje, da je v svoji skromnosti zavrnil škofovsko mesto in se vernikom skril, njegovo skrivališče pa so izdale goske z gaganjem. Tudi ko je sprejel mesto škofa, je ostal neizmerno skromen. Ni se preselil v škofovsko palačo, pač pa je živel z menihi v revnih kočah pred mestnimi vrati (iz teh koč je pozneje nastal slavni samostan Marmoutier). Do smrti je bil škof Martin znan zlasti po svojem zavzemanju za reveže in po nasprotovanju pomehkuženi duhovščini, ki se je v tistem času vedno bolj oddaljevala od Kristusovega zgleda skromnosti. Okrog njegovega imena je veliko legend in Martin je do danes postal eden najprepoznavnejših rimsko-katoliških svetnikov. Njegovo življenje je bilo prvotno zapisano v hagiografiji Sulpicija Severa- Martinovo življenje, ki ga je tudi osebno poznal. Svetega Martina danes najpogosteje uprizarjajo v prizoru, ko deli plašč z beračem, njegova običajna spremljevalka pa je goska. Čaščenje svetega Martina je pri nas razširjeno zlasti po vinorodnih krajih. Martinovo (11. november) je po ljudskem prepričanju dan, ko sveti Martin iz mošta naredi vino.
[uredi] Dela
Naslednja dela so nedvomno Sulpicijeva avtentična dela:
- Kronike ( Cronicorum Libri duo , Historia sacra )
- Pogovori ( dopolnitev Kronike )
- Martinovo življenje ( Vita Sancti Martini )
- dva dialoga
Pisma:
- Pismo Pavlinu iz Nole
- Pismo Genadiju
[uredi] Viri in literatura
- A. Hamman, Korenine naše vere, Družina, Ljubljana 1993
- internetne strani:
- www.catholic-forum.com;
- www.newadvent.org/cathen/14332a.htm
