Sinhronizator streljanja

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Sinhronizátor stréljanja in ~ streljánja je povezava med letalskim motojem in mitraljezom lovskega letala, ki omogoča streljanje z mitraljezom, ne da bi izstrelki zadeli propeler letala.

Kmalu po začetku prve svetovne vojne so začeli uporabljati letala za izvidništvo in usmerjanje topniškega ognja. Ko so se sovražni piloti srečavali v zraku, so se najprej viteško pozdravljali, kmalu pa so se začeli obstreljevati z pištolami in puškami. Vendar so bili zadetki s posameznimi streli z gibljivega letala drugega gibljivega letala redki kot glavni zadetek na loteriji. Pojavila se je potreba po učinkovitejšem orožju - mitraljezu. Mitraljez naj bi bil pritrjen čim bolj fiksno, streljal naj bi v smeri leta, bil naj bi čim bližje težišču. Ker so bila ta letala izključno enomotorna najprimernejši položaj, to je na pokrovu motorja sprva ni bil možen. Pred motorjem je bil velik propeler in izstrelki bi zadevali lasten propeler, ga vsaj poškodovali, če že ne uničili. Prva rešitev je bil mitraljez, montiran pod zgornje krilo (zelo pogosta so bila dvo- in večkrilna letala). Ta položaj je sicer omogočal streljanje med poletom, je pa onemogočal ali vsaj zelo otežkočal menjavo bobna ali traku z naboji in odpravljanje pogostih zastojev.

Vedno bolj izrazita potreba po mitraljezu na pokrovu letalskega motorja je privedla do patenta za prvi sinhronizator streljanja (ta omogoča streljanje skozi propeler, ne da bi bili zadeti njegovi kraki). Dobil ga je Švicar Franz Schneider. Ta sinhronizator je ustavil streljanje mitraljeza, če bi naslednji izstrelek zadel krak propelerja.

Prvič je bil sinhronizator streljanja uporabljen v francoskem letalu Morane-Saulnier. Rešitev ni bila najbolj uspešna zaradi zakasnitve pri vžigu francoske municije. Roland Garros je izdelal prvo za boj sposobno lovsko letalo tako, da je montiral fiksen mitraljez. ki je streljal naprej in krake propelerja zaščitil z jekleno pločevino.

Ko je moralo letalo Morano-Saulnier pristati za nemško fronto, je dobil letalski konstruktor in izdelovalec kopij in dopolnjenih modelov letala Morane-Saulnier Antony Fokker nalogo, da izdela kopijo sinhronizatorja streljanja. Namesto kopije je njegov inženir Heinrich Lübbe izdelal prvi v boju učinkovit sinhronizator streljanja. Ta sinhronizator, ne samo da prekine streljanje, ampak ponovno aktivira mitraljez, ko ni več nevarnosti, da bi bil zadet propeler. Tako je bilo omogočeno trajno streljanje. Ta sinhronizaror je bil prvič vgrajen v enokrilca E.III.

Ta tip sinhronizatorjev je imel pomanjkljivost, ker je prekinitev streljanja bistveno zmanjšala kadenco mitraljeza. To zmanjšanje so odpravili v 30. letih, ko so izdelali mitraljeze, ki so imeli električni vžig nabojev. Za vžig je skrbel poseben vžigalni magnet, ki je bil povezan z motorjem.

Ta tehnologija se je delno uporabljala še med II. svetovno vojno, vendar so pri večini lovskih letal začeli (zaradi večje trdnosti) prestavljati mitraljeze in topove v krila. Z ukinitvijo propelerjev pa je potreba po tem mehanizmu popolnoma odpadla.