Publij Ovidij Naso

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Da bo članek zadostoval merilom kakovosti, ga bo treba urediti. O tem se lahko pogovorite na pogovorni strani članka in/ali zamenjate oznako z določnejšo. Pomagajte si tudi s Slogovnim in Pravopisnim priročnikom, pri prvih korakih tudi z Uvodom in Vadnico.

Publij Ovidij Naso (latinsko Publius Ovidius Naso), rimski pesnik, * 20. marec 43 pr. n. št. Sulmon, † 17 Tomi.

Publij Ovidij Naso se je rodil 20. marca leta 43 pr.n.št. V Sulmoni, deželi pelignov (pribl. 170 km vzhodno od Rima). Rodil se je v ugledni družini in oče je želel, da se posveti politični in uradniški karieri, zato ga je poslal v rektorske šole. Oče mu je tudi odsvetoval nedonosno pesnikovanje, toda zaman: čeprav se je Ovidij skušal izražati v prozi, mu je "pesem sama od sebe prihajala v prikladne ritme; kar koli sem skušal zapisati, vse je bilo verz". In tako je že v mladosti zaslovel in postal eden najbolj priljubljenih pevcev (pesnikov) Avgustejskega Rima. Njegova prva pesniška zbirka je imela naslov Amores (ljubezni). Mladostniška zbirka je doživela velik uspeh in je kmalu doživela drugo izdajo. Toda še preden je pesnik pripravil Amores v drugi izdaji, je začel snovati novo zbirko Heoides(Heroji). To je zbirka fiktivnih ljubezenskih pisem, ki jih pišejo mitične junakinje svojim ljubimcem: zvesta Penelopa blodečemu Odiseju itd. Še večji sloves kot s Heroidami si je Ovidij ustvaril s tremi knjigami Umetnosti ljubezni (Ars Amatoria). Delo govori predvsem o tem, kako dobiti dekle. Ovidij torej svetuje. Nato še je izdal zdravila ljubezni (Remedia amoris), ki naj bi nevtralizirala učinek prejšnje pesnitve. Tu daje nasvete, kako se otreseš in ozdraviš ljubezen. S tem je nekako zaključena prva faza v pesnikovem razvoju, obdobje mladostne erotike. Naslednjo fazo lahko označimo kot obdobje moške zrelosti. Osrednja stvaritev Ovidijeve Epike so Metamorfoze ali Preobrazbe, njegovo najobsežnejše in najpomemebnejše delo; tu v petnajstih knjigah, ki v celoti obsegajo 12000 heksametrov, naniza 230 zgodb, od katerih se vsaka konča s preobrazbo ene oblike v drugo. Za Metamorfozami je Ovidij zasnoval še eno pripovedno pesnitev, ki pa ni zložena v epskem heksametru, temveč elegičnem distihu: to so Fasti ali verzificiran rimski koledar. Ogrodje pesnitve je povzel po koledarjih, kakršne je lahko videl vklesane v raznih svetiščih. Na to ogrodje je nanizal mitološke zgodbe, s katerimi je poskušal pojasniti izvor številnih praznikov v rimskem koledarju, razložiti razne lokalne mite, starožitnosti, verske obrede in običaje. S Fasti se je pesnik očitno skušal vključiti v Avgustov politični program, ki je težil k nravstvenemu preporodu rimskega naroda, k restavraciji stare rimske religije, starih šeg, verskih obredov in naravi. Pesnik je skušal popraviti slab vtis, ki ga je naredil na cesarja s prejšnjimi pesnitvami, ki so bile kot atentat na Avgustovo politiko. Nato ga je Avgust leta 8 pr.n.št. dal izgnati v mesto Tomi ob Črnem morju, danes mesto Constanta v Romuniji)ob skrajni meji rimskega imperija. Vzrok izgnanstva je zavit v temo. Pesnik večkrat nejasno namiguje, da gre za zmoto, nevednost, naivnost (lat. error, vitium, stultitia), ne gre za zločin(scelus),a svojo skrivnost je odnesel s sabo v grob. Tako se je začela Ovidijeva zadnja doba, obdobje pregnanstva, kjer je napisal Tristia(žalostinke) in Epistulae ex Ponto(Pisma iz Ponata). Spomladi leta 17 našega štetja je pesnik dotrpel in v Tomih umrl, ne da bi bil še kdaj videl Rim in svoje svojce; tam je tudi pokopan.