Mi2

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Mi2 so slovenska rock / punk rock skupina, katere začetki segajo v Rogatec leta 1995. Skupino sta ustanovila Jernej "Dimek" Dirnbek in Robert "Fiki" Firer, ki je skupino zapustil leta 1998. Najnovejši album Dobrodošli na dvor so začeli prodajati po 600 SIT, s čimer naj bi se odrekli zaslužku in povečali prodajo.

Med njihovimi najbolj znanimi pesmimi so Teta Estera, Odhajaš, Pa si šla, Pojdi z menoj v toplice, Zbudi me za prvi maj.

Skupina prihaja iz majhnega kraja po imenu Rogatec, ki leži le nekaj kilometrov stran od turističnega in gospodarskega čudeža - Rogaške Slatine. Razprostira se ob sami meji z Republiko Hrvaško, s katero v tistih koncih na srečo ni odprtih vprašanj, povezanih z zemljo ali ribolovom. Kraj je lep, ima kakšnih 15 gostiln in še nekajkrat toliko toliko gorc, ljudje pa podobno kot drugod po Slovenskem skrbno negujejo klene slovenske navade kot so ljubezen do vina, veselost, pobožnost in faušija.

Nekega poznospomladanskega popoldneva, davnega leta 1995, je večina danes še živečih članov benda žulila špricerje pred eno takih gorc in si grela vampe na toplem soncu, ko se je iz samega ugodja in brezskrbnosti porodila ideja o pohodu na slovensko glasbeno sceno. To idejo sta precej dobesedno vzela Robert Firer - Fiki in Jernej Dirnbek - Dimek, ki sta v mesecih, ki so sledili, začela ustvarjati na Fikijevem podstrešju. Plod tega naprezanja se je kmalu pokazal v prvih doma narejenih pesmicah, prvem nastopu takrat še dueta Mi2, decembra 1995, na prireditvi v Rogaški Slatini in prvem radijskem hitu Črtica, februarja 1996. Ob pomoči hitrih prstov in kitare Egona Hermana so v studiu Bon Ton posneli prvi CD (Črtica) in se pustili zasnubiti založbi Dallas records.

Potreba po nastopih je narekovala nadaljnje korake. Duo Mi2 je najprej spremljala skupina Apeiron, že po nekaj mesecih skupne poti pa se je sindikat Mi2 odločil, da se iz dueta prelevi v skupino, v katero so vstopili Vojko Hlupič (na sliki, bas), Vanja Janež (bobni) in Egon Herman (kitara). Sledilo je več koncertov in TV gostovanj, za katere pa bi težko trdili, da so članom kaj izboljšali materialni položaj.

Zatišje v prvih mesecih leta 1998, pomanjkanje koncertov in katastrofalno stanje na slovenski glasbeni sceni so pustili posledice tudi pri Mi2. Skupino zapusti soustanovitelj Fiki, po izgubi placa za vaje v Ljubljani se samorazpusti tudi preostanek benda. To traja nekako do poletja, ko se Egon in Jernej odločita, da poskusita še enkrat. Odpravita se v studio Bon Ton v Rogatcu, kjer s producentom Zvonkom Tepešem (na sliki) ter ob pomoči mnogih prijateljev in dveh bodočih članov benda Robija Novaka - Flicka (bas) in Toneta Kregarja (glas), posnameta material za drugi CD. Poimenujejo ga Čudo tehnike, njegovo izdelavo zopet zaupajo Dallasu, kar izzid zavleče nekam v leto 1999. Tonč in Robi uradno vstopita v skupino, priduži se jim še Matjaž Sabolek - Tiža (bobni) in vse je nared za rock'n'roll. Moja teta Estera preplavi radijske postaje, bend pa odre in TV zaslone. Z albuma ratajo še Brigita (z ulice Maršala Tita), Ostal sn brez benzina in Ramonika rap, ki se uspe uvrstiti celo na Festival narečne popevke.

Poletje 1999 prinese bendu novega bobnarja, Igorja Orača iz Šmarja pri Jelšah. Bend končno formira svoj prepoznavni glasbeni slog in začne na posnetkih zveneti podobno kot na vajah in koncertih. Novi člani prinesejo tudi nov avtorski potencial, skladbe nastajajo kot po tekočem traku. Novembra se zopet znajdejo v studiu BonTon, kjer posnamejo prve komade za nastajajoči album, pesem Pojdi z menoj v toplice po pričakovanju zasede najvišja mesta na slovenskih glasbenih lestvicah. Sledi dogovor o izdaji albuma z založbo Poseidon in snemanje preostalih skladb pri Toniju Juriju v studiu China Town. Mi2 si privoščijo tudi svoje prvo sodelovanje z drugimi glasbeniki – s skupino Frajkinclari posnamejo v Glasbenem kleparstvu Ženko vseljudsko uspešnico Oda gudeki.

Tretji album skupine Mi2, ki nosi skromni naslov Album leta, izide v novembru 2000. Odzivi poslušalcev in glasbenih kritikov potrdijo, da gre za odličen izdelek, na katerem ne manjka dobrih skladb – poleg Toplic in Gudeka so na njem še Pa si šla, Ljubezen pod topoli, Šlager, Fajt in Najrajši sn pa s teboj pil. To se seveda močno odrazi na številu koncertov, pa tudi na uri začetka nastopa – Mi2 iz termina, rezerviranega za predskupine, dokončno prestopijo v prostor, rezerviran za nosilne bende.

Album leta Mi2 pospremijo s številnimi videospoti. Svojo video predstavitev doživijo Pojdi z menoj v toplice, Pa si šla, sredi zime skupaj s Frajkinclari na Zorkotovi domačiji v Lušečki vasi uprizorijo pravi kmečki furež (koline) in na filmski trak zabeležijo Odo gudeki. Zadnji spot s tega albuma namenijo Ljubezni pod topoli, v katerem se poleg režiserja Dejana Baboseka posebej izkaže zračni jadralec Jože Veldin Džouži.

Februarja 2002 bend zopet zaide v studio. Tokrat se zaupa producentu Žaretu Paku, s katerim lovi ideje in zvoke ter mlati mežrli v studiu Melopoja iz koroških Pameč. Snemanje se ob mnogih pavzah in prekinitvah zavleče do konca poletja, nakar Žare popaka kufre in računalnik jo mahne na mix v studio Pavaroti v Mostar. Člani skupine pridejo za njim ravno še pravi čas, da ga rešijo pred gotovo smrtjo in mu s svojim zgledom vlijejo prepotrebno dozo volje do življenja.

Novi album poimenujejo Dečki s Sotle (oktober 2002), s čemer se poklonijo spominom iz svoje mladosti. Prvi singel – Ko bil sem še mali pizdun, doživi odličen odziv med poslušalstvom, čeprav zaradi sporne besede »pizdun« (ki mimogrede nima nobene zveze z ženskim spolnim organom podobnega imena) ponekod naleti na cenzuro. To barikado prebije skladba Samo tebe te imam, nosilni hit albuma, pod katerega založbo so prvič podpisani kar člani skupine Mi2. Sesutje svetovnega glasbenega trga poskrbi, da Mi2 po izdaji albuma niso bogatejši, razen za izkušnjo, da vsaka šola nekaj stane. Toda priljubljenost skupine ne usiha, kar se kaže predvsem na številnih koncertih, na katerih mnogoštevilna publika na izust poje besedila skladb, ki bi glede na podatke o prodaji albuma morala biti znana le izbrancem.

Približno hkrati z izidom Dečkov s Sotle izdata oba stihoklepca, Tone Kregar in Jernej Dirnbek, svojo prvo knjigo. Gre za zbirko pesmi pod naslovom Mi2 pišema poezije, Bori jih pa riše, v kateri zbereta po njunem najboljše tekste iz dotedanjega ustvarjalnega obdobja skupine Mi2. Bori Zupančič tekste opremi s tematskimi ilustracijami, Jure Potokar in Matjaž Kmecl pa podata strokovno oceno. Tone in Jernej pripravita nekaj pesniških večerov, na katerih ob spremljavi kitare predstavljata svoje stvaritve.

Sledi povabil Jureta Longyke v oddajo Izštekani, Mi2 prvič zaigrajo v popolnoma akustični zasedbi. Nastop izzveni odlično, zato Mi2 v sodelovanju z Juretom na prizorišču studia 14 Radia Slovenija posnamejo videospot, svojo uprizoritev doživi skladba Odhajaš. Sledi več akustičnih nastopov, za katere Mi2 kot pomoč angažirajo tolkalca Blaža Celarca in klaviaturista Petra Čajo, slednji kmalu zatem postane stalni spremljevalni član ansambla.

S temi in podobnimi aktivnostmi skupina vedri tudi naslednji dve leti. Koncertov ne manjka, občasno se pojavijo tudi v kakšni televizijski oddaji, rumeni tisk pa jih na srečo pušča lepo pri miru. Vmes se dva člana poročita, eden magistrira, eden postane privatnik in eden se vseli v svojo prvo hišo. Tako zajadrajo v leto 2005, v katerem preštejejo (glej začetek tega pisanja) točno deset let glasbenega udejstvovanja pod blagovno znamko Mi2. »To pa bo potrebno nekako obeležiti!« menijo fantje in za prvi kraj praznovanja svojega jubileja izberejo Planino pri Sevnici, kjer zaigrajo pred več kot dva tisoč zvestimi feni. Sledi poskus izvedbe Koncerta med goricami v Jeruzalemu, ki pa ga tik pred začetkom onemogoči naliv. Zato na tretjem dogodku praznovanja, ki ga izvedejo v domačem Rogatcu, zaigrajo pod šotorom, ki postane skoraj premajhen za vse številne navdušene udeležence.