Kata Tjuta

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Da bo članek zadostoval merilom kakovosti, ga bo treba urediti. O tem se lahko pogovorite na pogovorni strani članka in/ali zamenjate oznako z določnejšo. Pomagajte si tudi s Slogovnim in Pravopisnim priročnikom, pri prvih korakih tudi z Uvodom in Vadnico.

Najbolj nenavadno hribovje na svetu je skupek rdečih skalnih kop, ki žarijo v avstralski pustinji.

Zaradi trepetanja vročega zraka na širni peščeni planjavi avstralskega Severnega teritorija se lahko Olge(Olgas) ali Kata Tjuta na prvi pogled zazdijo privid. Iz tal se strmo dviga 36 skalnih kop in sestavlja okroglo gručo. Raziskovalcu Ernestu Gilesu, ki jih je zagledal leta 1872, so se zazdele 'velikanske rožnate senene kopice, naslonjene druga na drugo.' Od daleč je težko oceniti višino najvišje kope, Olgine gore (550 m), čeprav je skoraj dvakrat tolikšna kot Eifflov stolp in je najvišja točka v Ulurujskem narodnem parku. Precej kop je visokih komaj pol toliko kot Uluru, ki stoji več kot 30 km daleč na vzhodu. Med kopastimi griči so tesni in tokave, kamor sonce posije le na kratko in kjer včasih veter vznemirljivo zavija in tuli. Soteska v osrčju Olg, imenovana Dolina vetrov(Valley of the Winds) je z rdečimi stenami obdana zelena oaza, kjer med šopi bodičaste in orumenele trave trizobke rastejo akacije mulge, grmičasta meta in nebinovke. Tu in tam se pobliskavajo bela debla prikazenskih evkaliptov. Visoko nad Dolino vetrov je Razgledišče Kata Tjuta, s katerega se zgodaj zjutraj odpre čudovit pogled: živordeče kope preplavlja blaga sončna svetloba in poljane trizobke pod njimi žarijo rumeno kot zrelo žito. Kata Tjuta pomeni Veliko glav in je domorodsko ime za Olge. Domorodci jih častijo - tako kot Uluru - kot del tjukurpe, to je svojih življenjskih pravil. V nasprotju z Ulurujem pa tukajšnji holmi niso iz enovitega peščenjaka, temveč iz sprijete mešanice drobirja in velikih skal. Tla sotesk porašča gosto grmičevje, v votlinah ob vznožjih pa se skrivajo med drugim netopirji in plašni valaruji, ki se hranijo večinoma zvečer ali ponoči. Stene votlin so okrašene z risbami Domorodcev. Dežja je le okoli 200 mm na leto, vendat pa napolni nekaj skalnih kotličev, ki se na senčnih krajih dolgo ne izsušijo. Ob njih raste presenetljivo veliko rastlin, npr. breskvi podoben kvandong, ki ima voščene modrozelene liste in užitne rdeče mesnate sadeže. Na zavetnih legah krasijo skale rdeči, zeleni in oranžni lišaji, ki so najbolj živobarvni na gori Liru (Kuščar). Kuščarji, gekoni, skinki in strupeni goži se skrivajo v talnih rovih in skalnih razpokah. Papigice skobčevke valijo v velikih skupinah in vzletajo kot zelen snežni metež. Kragulji in klinastorepi orli jadrajo visoko nad soteskami, barvita mulgna papiga pa gnezdi v votlih deblih. Med soteskami z imeni, ki so povezana z izročilom Domorodcev, je tudi Dolina mišje ženske; stene tesni so na gosto preluknjane z votlinami, ki sta jih v mehko skalo vdolbla dež in veter. Na jugovzhodni strani gora Kopa umirajočega kengurujskega moža ohranja zgodbo o možu, ki so ga napadli dingi; poč v skali ponazarja njegovo rano. Velike kope na zahodni strani po pripovedovanju Domorodcev predstavljajo strašne Pungalunge, ki so bili ljudožerci. Jama v Olgini gori je brlog kače Wanampi, ki puha po soteskah besne sunke vetra, če so plemenski zakoni prekršeni. Ko se umiri se spremeni v marvico. Ernest Giles je tako kot drugi raziskovalci tistega časa pogosto poimenoval svoja odkritja po kraljevskih osebah ali znanih uglednih osebnostih. Olgino gorovje je baje krstil po španski kraljici, pobudo pa naj bi mu dal podpornik baron Ferdinand von Muller. Ker pa nikoli ni bilo nobene španske kraljice Olge, je zgodba leta in leta izzivala razpravljanja. Menili so, da je šlo za Olgo Konstantinovo, rusko veliko kneginjo, ki je bila babica vojvode Edinburškega. Skrivnost pa je bila pojasnjega leta 1981. Vpis z datumom 14. april 1873 v Državnem arhivu v Stuttgartu je razkril, da je šlo za kraljico Olgo, ženo wurttemberškega kralja Karla.

[uredi] Močvirje zapre pot

Ernest Giles je pri raziskovanju prodrl v velik del avstralske notranjščine. Skupino Kata Tjuta je zagledal na obzorju leta 1872, vendar ni mogel do nje, ker mu je pot zaprlo slano blato 80 km severno od hribovja. Nekaj njegovih konj se je pogreznilo v blato do trebuha in jih je skoraj izgubil. Jezeru je dal ime Amadeusovo jezero - po španskem kralju, podporniku znanosti. Plitva jezerska voda se razlije in izgine, a včasih prekrije več kot 780 kvadratnih km ozemlja. Giles je šele leta 1873 našel pot okoli jezera do nenavadnega rdečega hribovja. Zdaj vsako leto več kot 80 000 turistov obišče Olge, zlasti spomladi, ko cvetje preplavlja soteske. Kope so najlepše s poti po Olgini soteski, ki se zoži v tesen, preden se zapre v Dolino vetrov. Ob sončnem zahodu segajo na zahodni ravnini sence dreves in sipin do njihovih vznožij. Ko sonce toni in se noči, se barva skal počasi spreminja iz žareče rdeče v temno, zamolklo slezasto.