Kartuzija Bistra

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Kartuzija Bistra je bila kot tretja kartuzija na slovenskem ozemlju ustanovljena leta 1255; ustanovil jo je Bernard Spanheimski, takratni koroški vojvoda. To je bila prva kartuzija na Kranjskem, ki pa se je sprva imenovala »Vesela dolina«, nato po bližnji Borovnici, šele konec 15. stoletja pa se je pojavilo ime Bistra. Leta 1260 je samostan dobil ustanovno listino, ki jo je izdal Bernardov sin, Ulrik III.

Papež Aleksander IV. pa je predhodno (leta 1257) že dodelil samostanu dva papeška privilegija, s katerima je zagotovil nemoteno delovanje samostana.

‎

Poznejši papeži in posvetni vladarji so samostanu nato primarno potrjevali stare pravice oz. jim dodeljevali nove ali pa jim dodeljevali še posestva. Eno pomembnejših privilegijev je bila oprostitev mitnine na življenjske potrebščine. Zaradi tega se je Bistra zelo širila in tako je začela odkupovati tudi tuja posestva, med drugim tudi od Žičke kartuzije. Prva polovica 14. stoletja predstavlja višek delovanja samostana. Tako je tudi uspevalo predvsem delovanje samostanske knjižnice, kjer so ustvarjali številne prepise in izvorna dela. V letih 1364 in 1382 sta samostan prizadela dva večja požara, s čimer se je pričelo počasno propadanje samostana.

Prvo večje krizno obdobje je bilo v času priorovanja Primoža Jobsta, ko so samostanu večkrat zagrozili z zaprtjem. Drugo večje gopodarsko-kulturno obdobje samostana je bilo konec 17. in v začetku 18. stoletja, ko je imel samosatn tudi večje število redovnikov (24), ki so tako ustvarjali pod varstvom takratnega deželnega kneza in cesarja.

Konec kartuzije je predstavljal 29. januar 1782, ko je cesar Jožef II. izdal odlok o razpustitvi samostana. Redovniki so prejeli odpravnino in pokojnino, posestvo pa deloma zaplenilo, deloma prodali, deloma pa predali Cerkvi.

Posledično so samostan prezidali v dvorec in grad, dokler se ni v njem leta 1951 tu naselil Tehnični muzej Slovenije.