Josip Ogrinec

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Josip Ogrinec, slovenski pripovednik, dramatik, šahist in pedagog, * 5. april 1844, Podgorje pri Kamniku, † 13. maj 1879, Vinkovci, Hrvaška.

Ogrinec se je rodil v kmečki družini. Po osnovnem šolanju pri kamniških frančiškanih in končani gimnaziji v Ljubljani se je na materino željo vpisal na študij bogoslužja. Študij je po prvem letniku opustil. Odselil se je na Dunaj, kjer je študiral naravoslovne vede. Leta 1872 se je zaposlil kot suplent na gimnaziji v Novem mestu, nato pa leta 1878 postal profesor na gimnaziji v Vinkovcih.

Od leta 1868 do smrti je svoja dela objavljal v raznih glasilih in revijah: Slovenski glasnik, Zvon, Slovenske večernice, Slovenski Narod, in Zora. Desetletno Ogrinčevo pisteljsko delo sicer ni tolikšno, da bi ga mogli imenovati za plodovitega pisatelja, ki bi mu prinesel sloves, razen veseloigri V Ljubljano jo dajmo in Kje je meja.

Manj znano je, da se je Ogrinec ukvarjal tudi s šahom in šahovsko teorijo. Leta 1868 je v Slovenskem glasniku objavil štiri šahovske probleme. Ker pa je glasnik konec leta prenehal izhajati, je žal tudi Ogrinec nehal objavljati šahovske probleme. Vseeno pa ga štejemo za prvega, ki se je na slovenskem lotil šahovske teorije.