Ivan Grafenauer
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Ivan Grafenauer, slovenski literarni zgodovinar, etnolog, * 7. marec 1880, Velika vas, † 29. december 1964, Ljubljana.
Vsebina |
[uredi] Življenjepis
Bil je sin Mihaela Grafenauerja. Ljudsko šolo je obiskoval na Brdu in v Beljaku. Leta 1900 je dokončal beljaško gimnazijo. V letih 1900–1904 je na Dunaju študiral slavistiko in germanistiko. Najprej je poučeval na gimnaziji v Kranju, od leta 1908 pa v Ljubljani. Leta 1917 je doktoriral na Dunaju, 1919. pa se je habilitiral v Zagrebu, kjer so se pripravljali učitelji za novo ljubljansko univerzo, vendar s kandidaturo v Ljubljani 1919 ni uspel in je predaval kot privatni docent samo en semester (1920–1921). Leta 1940 je postal dopisni, 1946 pa redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Leta 1951 je tu ustanovil Inštitut za slovensko narodopisje in bil njegov upravnik do smrti. Bil je pobudnik za ustanovitev mednarodne zveze narodopiscev vzhodnoalpskih dežel – Alpes Orientales. Leta 1964 je bil izvoljen za častnega člana Mednarodnega društva za raziskovanje ljudskega pripovedništva.
Bil je oče Boga Grafenauerja, Stanka Grafenauerja, Marije Grafenauer - Vogelnik.
[uredi] Delo
Kot publicist je največ sodeloval pri Domu in svetu. Pripravljal je gimnazijske čitanke in pisal članke o novejših slovenskih pisateljih za enciklopedična dela. Podrobno je raziskoval srednji vek in zagovarjal tezo o nepretrgani slovstveni tradiciji v tej dobi. Vanjo se je najbolj poglobil z monografijo o karolinški katehezi in izvoru Brižinskih spomenikov. Njegova Kratka zgodovina slovenskega slovstva I–II je bila med vojnama najbolj razširjen gimnazijski priročnik.
Po upokojitvi leta 1940 se je skoraj popolnoma usmeril v narodopisje. Spojitev etnološke kulturnozgodovinske metode s primerjalno književnozgodovinsko mu je prinesla pomembne dosežke z dognanji o starosti naših ljudskih pesmi, njihovi motiviki in oblikovnih značilnostih. Monografija o Lepi Vidi (1943) velja za vrh Grafenauerjevega narodopisnega snovanja. Svoja etnološka in kulturnozgodovinska dognanja je strnil z obravnavo književnosti v zadnji, nedokončani verziji Kratke zgodovine starejšega slovenskega slovstva.
[uredi] Izbrana bibliografija
- Zgodovina slovenskega slovstva I–II, 1909–1911 (COBISS)
- Iz Kastelčeve zapuščine (komentirane objave), 1911 (COBISS)
- Kratka zgodovina slovenskega slovstva I–II, 1917–1919 (COBISS), 2. izdaja, 1920 (COBISS)
- Valentin Vodnik - pesnik, 1918 (COBISS)
- Karolinška kateheza ter izvor Brižinskih spomenikov, 1936 (COBISS)
- Lepa Vida: študija o izvoru, razvoju in razkroju narodne balade o Lepi Vidi, 1943 (COBISS)
- Slovenske pripovedke o kralju Matjažu, 1951 (COBISS)
- Narodno pesništvo, 1945 (COBISS)
- Narodopisje Slovencev, 1952 (COBISS)
- Spokorjeni grešnik: študija o izvoru, razvoju in razkroju slovensko-hrvaško-vzhodnoalpske ljudske pesmi, 1965 (COBISS)
- Kratka zgodovina starejšega slovenskega slovstva, 1973 (COBISS)
- Literarno-zgodovinski spisi, 1980 (COBISS)
[uredi] Uredniško delo
[uredi] Dela o Ivanu Grafenauerju
- Bogo Grafenauer, Ivan Grafenauer, (v: I. Grafenauer, Kratka zgodovina starejšega slovenskega slovstva, 1973) (COBISS)
- Bogo Grafenauer, Življenjepis in Bibliografija (v: I. Grafenauer, Literarnozgodovinski spisi, 1980) (COBISS)
- Jože Pogačnik, Ivan Grafenauer in literarna zgodovina (v: I. Grafenauer, Literarnozgodovinski spisi, 1980) (COBISS)
- Jože Koruza, Ivan Grafenauer kot literarni zgodovinar, Jezik in slovstvo, 1980–1981 (COBISS)
