Grobelno

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Da bo članek zadostoval merilom kakovosti, ga bo treba urediti.
Urediti ga je potrebno zaradi naslednjega razloga: notranje povezave, odstavki, ....
O tem se lahko pogovorite na pogovorni strani članka in/ali zamenjate oznako z določnejšo.
Pomagajte si tudi s Slogovnim in Pravopisnim priročnikom, pri prvih korakih tudi z Uvodom in Vadnico.

GROBELNO - gručasto naselje v ravnini pod gozdnatim Platinovcem, ki je upravno razdeljeno med šentjursko in šmarsko občino. Meja poteka po potoku Slomščica, v katero se pri prehodu ceste čez "mariborsko" železniško progo izliva potok Ponkvica. Pomembno železniško križišče ob Južni železnici, kjer se proga odcepi proti Šmarju in Stranju ter dalje proti Imenem oziroma Sv. Roku.

Naselje se topografsko razprostira na treh zgostitvenih območjih: - Grobelno (ob železniški postaji do ceste v Šentvid) - Spodnje Grobelno (pod Platinovcem) - Žganjce (pod Tratno)

Po popisu iz leta 2002 je bilo 49,8% prebivalstva delovno aktivnega. Manjšino zaposlujejo kmetijske dejavnosti (1,9%) s težiščem na mlečni govedereji, večino pa gospodarske dejavnosti širšega gravitacijskega območja Šentjurja, Štor in Celja. Grobelno dobiva z močno dnevno migracijo značaj spalnega naselja. Izmed 157 stanovanjskih zgradb jih je bilo leta 2002 samo 16 zgrajenih po letu 1991

Območje je orografsko in geološko nadaljevanje Celjske kotline ter predstavlja klimatološki, reliefni, geološki, etnološki in ekonomski prehod v subpanonski svet Slovenije. Največ padavin v obdobju 1961-91 je padlo v oktobru in novembru (okoli 1050 mm) ter v času sekundarnega viška v pozni pomladi. Poletja in zgodnje jesen so precej bolj sušne. Januarske temperature padejo malo pod 0 stopinj Celzija, poletni viški presežejo 20 stopinj Celzija, razmeroma visoke pa so tudi jesenske temperature. V zimski polovici leta se v reliefnih depresijah na območju redno pojavlja temperaturna inverzija. Naravno vegetacijo so na omenjenem območju predstavljali danes močno izkrčeni mešani gozdovi s prevlado bukve, kostanja, hrasta in iglavcev. V kamninski sestavi prevladujejo terciarne kamnine, ki so ji reke v kasnejših geoloških obdobjih razrezale v zložne gorice, ki na prisojah predstavljajo odlično enološko lego. Mlajše, večinoma vododržne glinene, peščene in ilovnate naplavine se nahajajo v dnu mokrotnih dolin.

Posamične arheološke najdbe pričajo, da je bilo območje deloma naseljeno že v predzgodovinski dobi, več pa je antičnih najdb. Med železniško postajo in Završami so na ledini Grobelce odkrili ruševine antičnih zgradb s keramiko, mozaikom in dobro ohranjenim ometom. Rimski zid so odkrili tudi na Antoličevi njivi. Najdbe so vezane na rimsko prometnico, ki je Celeio preko Šmarja povezovala z Rogatcem. V zgodnjem srednjem veku je območje pripadalo koroškim grofom Breže-Selškim, v 11. stoletju pa so ga prevzeli ministeriali krške škofije. Tako nastanejo nekatere znane prafare, ki so predstavljale osnovo za teritorialno delitev avstrijskih sodnih okrajev. Celotna Voglajnsko-Sotelska Slovenija je bila izpostavljena turškim vpadom.

Med starejšo arhitekturo so prevladovale skromne lesene in ometane stanovanjske zgradbe z malimi okni in krite s slamo. Tipičen je bil vrhhlevni ali stegnjeni kmečki dom. Talne zasnove stanovanjskih zgradb so bile preproste z osrednjo vežo, črnmo kuhinjo in vstopom v "hišo" - izbo. Večina naselij predstavljajo drugotni zaselki in samotne kmetije, katerih lega je izrazito reliefno topografsko pogojena.