Gabriel Fauré
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Gabriel Fauré, francoski skladatelj, * 12. maj 1845, Pamiers, Ariège, Midi-Pyrénées (Francija), † 4. november, 1924, Pariz.
Glasbo je študiral na Niedermeyerjevi šoli za cerkveno glasbo v Parizu, kjer je bil med njegovimi profesorji tudi Camille Saint-Saëns. Kasneje se je preživljal kot orglavec in zborovodja v pariških cerkvah, najprej pri Svetem Sulpiciju, kjer je bil drugi korski mojster ob slavnem organistu Jeanu-Marii Widorju (med obhajilom sta vsak pri svojih orglah rada tekmovala v improvizaciji, ne da bi kdo v cerkvi uganil, za kaj gre), kasneje pa v cerkvi Madeleine, kamor se je k nedeljski maši hodil kazat cvet pariške visoke družbe. S skromno plačo orglavca ni mogel shajati in je privatno poučeval klavir in harmonijo, kar ga je odtegovalo od komponiranja. Šele leta 1896 je dobil ugledno mesto profesorja kompozicije na pariškem konservatoriju, kjer je bil mentor kasneje slavnim skladateljem, kot so Maurice Ravel, Lili Boulanger, Nadia Boulanger, George Enescu in drugi.
V zgodnjih letih je poleg sakralnih skladb ustvaril vrsto samospevov po pesniških besedilih Victorja Hugoja in Charlesa Baudelaira. Izvajali so jih v pariških literarnih salonih, kjer je bil družabni in dobrodušni skladatelj cenjen gost. Zaslovel je šele v zrelih letih s svojim znamenitim Rekviemom (dokončan 1890).
[uredi] Dela
- Rekvijem, op.48
- Penelope, opera
- Masques et Bergamasques, orkesterska suita
- Peleas in Melisanda, (Pelléas et Mélisande), programska glasba
Skomponiral je tudi mnogo komornih skladb: 2 klavirska kvarteta, 2 klavirska kvinteta, 2 sonati za violončelo in klavir, dve sonati za violino in klavir, več solističnih klavirskih skladb. Znan je tudi po vokalni glasbi, po poesmih kot so Clair de lune, Après un rêve, Les roses d'Ispahan, En prière, in drugih.
[uredi] Glej tudi
 |
Ta biografski članek o skladatelju je škrbina. Pomagaj Wikipediji in ga razširi. |
