Beno Zupančič
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
 |
Da bo članek zadostoval merilom kakovosti, ga bo treba urediti. O tem se lahko pogovorite na pogovorni strani članka in/ali zamenjate oznako z določnejšo. Pomagajte si tudi s Slogovnim in Pravopisnim priročnikom, pri prvih korakih tudi z Uvodom in Vadnico. |
Beno Zupančič, slovenski mladinski pisatelj, publicist, filmski scenarist in pripovednik, *2. marec 1925, Sisek (Hrvaška), †28. avgust 1980, Ljubljana.
Vsebina |
[uredi] Življenje
Beno Zupančič izhaja iz Slovenske delavske družine, rodil se je 22. marca 1925 v Sisku na Hrvaškem. Bil je otrok proletarskih staršev, njegov oče je bil žagar mati pa kuharic-oba sta izhajala z Bizeljskega. Zaradi gospodarske krize, brezposelnosti in očetovega nestalnega zaslužka so se veliko selili, predvsem po zahodni Hrvaški in Sloveniji. Do osmega leta je živel v Čečurju pri Zagrebu, kjer je bil oče vodja stroja na žagi. Prva dva razreda je obiskoval v Zdolah, tretji razred v Hrvaškem Zagorju, leta 1935 pa so se z družino ustalili v Ljubljani, kjer je šolanje nadaljeval. Po osnovni šoli se je vpisal na gimnazijo, ki jo je končal po vojni z maturo leta 1945. Nato se je vpisal na Filozofsko fakulteto, kjer je študiral slavistiko in leta 1950 diplomiral. Med okupacijo se je bojeval kot ilegalec v Ljubljani, za nekaj mesecev so ga Italijani internirali v taborišče. Po letu 1945 je deloval pri časopisih, v kulturnih, političnih in državnih ustanovah. Med drugim je bil tudi podpredsednik Izvršnega sveta Socialistične republike Slovenije. Beno Zupančič je bil nekaj časa tudi predsednik Društva Slovenskih pisateljev, ki je na pobudo Davorina Trstenjaka nastalo leta 1872. Kot funkcionar in pisatelj je precej potoval po Jugoslaviji in tujin, kjer se je srečeval z množico ljudi, to pa je vplivalo tudi na njegov slog pisanja. Umrl je 28. avgusta 1980 v Ljubljani.
Njegov pripovedni slog temelji na realističnem in materialističnem dojemanju sveta in človeka. Pomemben je bil kot pripovednik, publicist, filmski scenarist in mladinski pisatelj (črtice, novele, povesti, romani). Ena izmed njegovih novel, Pogreb je bila tudi prirejena za televizijo, po Benu Zupančiču pa je poimenovana tudi knjižnica v Postojni (Knjižnica Bena Zupančiča Postojna).
[uredi] Delo
- novelski fejton: Sanje (1945)
- dve knjigi novel: Štirje molčeči in druge zgodbe (1951), Veter in cesta (1954)
- sedem romanov: Sedmina (1957), Mrtvo morje (1956), Meglica (1966), Potres (1971), Golobnjak (1972), Grmada (1974) ter avtobiografski roman Plat zvona (1970)
- nekaj knjig za otroke
- članki v revijah in časopisih
PROZA ZA MLADINO:
- Janez morski volk (1954)
- Deček Jarbol (1959)
- Koromindija doma (1971)
- 105 lubenic (1972)
- Luka (1981)
[uredi] Nagrade in priznanja
- Prešernova nagrada za roman Plat zvona (1958)
- Župančičeva nagrada za roman Grmada (1975)
- Nagrada mesta Ljubljana za literarno in publicistično ustvarjanje (1978)
- Za kulturno in politično delo: medalja zaslug za narod, red republike s srebrnim vencem, red bratstva in enotnosti z zlatim vencem, priznanje OF
[uredi] Viri
- Zupančič, B. (1986). Grmada, Ljubljana: Mladinska knjiga
- Zupančič, B. (1988). Sedmina, Ljubljana: Mladinska knjiga
