Športno plezanje

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Športno plezanje se je najprej razvilo kot smer alpinizma, šele kasneje se je izoblikovalo v samostojno športno panogo. Plezanje, ki je nekdaj veljalo za izjemno nevarno dejavnost, je z razvojem v športno plezanje postalo zelo popularno. Glavni vzrok je v tem, da je športno plezanje z razvojem opreme postalo relativno varna dejavnost.

Plezanje poteka v naravnih plezališčih ali umetnih stenah. Plezališča so navadno nizke lahko dostopne nekrušljive stene, včasih tudi samo balvani (nizki skalni bloki). Umetne stene so nizke (bolder stene), kjer se ne uporablja vrvi ali visoke, kjer veljajo ista pravila kot v plezališču. Na umetnih stenah se odvijajo tudi (skoraj) vsa tekmovanja.

Pleza se po plezalnih smereh. Plezalna smeri je navidezno določen pas v steni, kjer poteka vzpon plezalca. Smeri so zavarovane z varovalnimi klini (svedrovci), ki služijo varovanju, obenem pa nakazujejo približen potek smeri. Dolžine smeri so različne, od nekaj metrov, ponavadi pol raztežaja (35 m), lahko pa tudi več raztežajev. Smer opremi opremljevalec smeri, ki namesti varovalne kline in sidrišče. Smer navadno tudi prvi prepleza, poimenuje ter predlaga oceno težavnosti.

Obstaja več različnih zvrsti športnega plezanja:

• »klasično« športno plezanje - športno plezanje v nizkih stenah, plezališčih
• balvansko plezanje - na balvanih in spodnjih delih sten
• športno plezanje v visokih stenah - odvija se v smereh, daljših od enega raztežaja, pogoj je, da so smeri ustrezno varovane s svedrovci in urejenimi varovališči

Vsebina 1 Oblike športnega plezanja in ocenjevanje smeri 2 Zgodovina in razvoj športnega plezanja 2.1 Tekmovalno športno plezanje 3 Oprema pri športnem plezanju 4 Organiziranost športnega plezanja 5 Glej tudi 6 Zunanje povezave 7 Viri in literatura

[uredi] Oblike športnega plezanja in ocenjevanje smeri

V športnem plezanju je prosto plezanje edina veljavna oblika napredovanja. Obstajajo pravila, ki opisujejo na kakšen način je bila smer preplezana. Tako ločimo:

• z rdečo piko: vzpon po predhodnih neuspešnih poskusih (»študiranje« smeri)
• na pogled: vzpon v prvem poskusu v neznani smeri (brez predhodnih informacij)
• na »flash«: enako kot vzpon na pogled, le da predhodno opazujemo drugega plezalca v smeri ali pridobimo ostale informacije o smeri
• top rope (z varovanjem od zgoraj): ta način ne predstavlja priznanega uspešnega vzpona, navadno se uporabja pri začetnikih ali pri »študiranju« smeri

Najbolj cenjen je vzpon na pogled, sledi vzpon na »flash«, nato rdeča pika. Oblikovalo se je še nekaj drugih pravil, vendar pa danes večinoma niso več v uporabi.

Za ocenjevanje težavnosti obstaja več težavnostnih lestvic, ki so se razvile v različnih državah. V Sloveniji se je v preteklosti večinoma uporabljala UIAA lestvica, v zadnjem času pa smo sprejeli francoski način ocenjevanja smeri.

Realna ocena težavnosti smeri se izoblikuje, ko sčasoma več plezalcev smer ponovi in predlaga svoje mnenje o težavnosti.

[uredi] Zgodovina in razvoj športnega plezanja

Glavni članek: zgodovina prostega in športnega plezanja

Pojem prostega plezanja, ki pomeni premagovanje plezalnih težav samo s pomočjo lastnega telesa, tehnični pripomočki pa uporabljamo varovanje, je poznan nekje od leta 1950 iz Yosemitske doline, ZDA (»freeclimbing«). Od tam se je v sedemdesetih letih 20. stoletja prosto plezanje razširilo tudi v Evropo, pravi razcvet pa je doživelo, ko so se začele plezalne smeri opremljati s svedrovci. S tem je prosto plezanje postalo precej varnejše in plezalci so pričeli plezati vse težje smeri. V tem času se pojavi tudi izraz športno plezanje, ki zajema različne varne oblike prostega plezanja.

V Sloveniji za začetnika prostega plezanja štejemo Iztoka Tomazina in Boruta Berganta, ki sta leta 1978 obiskala ZDA, tam spoznala etiko prostega plezanja in jo razširila tudi doma. V osemdesetih letih sta bila vodilna plezalca Tadej Slabe in Srečo Rehberger, pri ženskah pa Lidija Painkiher. Slabe je že leta 1992 preplezal Za staro kolo in majhnega psa (8c+), s čimer je Slovenija dosegla sam svetovni vrh v težavnosti. Leta 1997, ko jeMartina Čufar preplezala smer z oceno 8b+, pa so svetovni vrh dosegle tudi Slovenke.

[uredi] Tekmovalno športno plezanje

Razvoj tekmovalnega športnega plezanja se je začel v osemdesetih letih. Prvo pravo mednarodno tekmovanje je bilo organizirano v letu 1985 v Bardonecchi pri Torinu. Kmalu so se začela odvijati tekmovanja za svetovni pokal, leta 1991 pa je bilo organizirano tudi prvo svetovno prvenstvo.

Izoblikovale so se tri tekmovalne discipline:

• težavnostno plezanje, kjer se za končni rezultat meri preplezana višina
• balvansko plezanje, kjer je končni rezultat odvisen od števila preplezanih balvanov
• hitrostno plezanje, kjer se meri čas plezanja smeri

V Sloveniji se za prvo pravo tekmovanje šteje državno prvenstvo, ki je bilo v Ospu leta 1988. Sprva so se tekmovanja še odvijala v naravnih stenah, kmalu pa so se preselila na umetne stene, s čimer se je športno plezanje še bolj uveljavilo kot tekmovalna športna panoga.

[uredi] Oprema pri športnem plezanju

Glavni članek plezalna oprema

Plezalna oprema športnega plezalca obsega plezalne čevlje (plezalniki), vrečko za magnezij, enodelni plezalni pas, enojno plezalno vrv dolžine okoli 70 metrov in debeline med 9,5 in 10,5 mm, komplete, varovalne pripomočke (ploščica, grigri). Plezalna čelada se uporablja v plezališčih, kjer je večja verjetnost padajočega kamenja.

Oprema mora biti ustrezno testirana, kar zagotavljajo UIAA in/ali CE varnostni testi.

[uredi] Organiziranost športnega plezanja

Na mednarodnem nivoju je najvišji organ Komisija za mednarodna tekmovanja (ICC) ustanovljena leta 1988 in je ena od sedmih komisij pri Mednarodni zvezi gorniških inplezalnih organizacij (UIAA). ICC skrbi za razvoj tekmovalnega športnega plezanja, organizacije največjih tekmovanj (svetovni pokal, evropska in svetovna prvenstva, mladinska tekmovanja), boj proti dopingu.

ICC si tudi prizadeva, da bi postalo plezanje v prihodnosti olimpijska disciplina.

V Sloveniji je krovna organizacija Komisija za športno plezanje (KŠP) pri Planinski zvezi Slovenije. Naloge KŠP so organizacija tekmovanj na državnem nivoju, skrb za državne reprezentante in kategorizirane plezalce, izobraževanje strokovnega kadra, urejanje plezališč, varstvo narave in promocija športnega plezanja.

Na klubskem nivoju obstajajo športno plezalni odseki (ŠPO), alpinistični odseki (AO) ali sekcije (AS), plezalne (PK) ali alpinistične (AK) klube.

Pravila vedenja v plezališčih določa etični kodeks.

[uredi] Glej tudi

• Seznam slovenskih plezališč
• Seznam slovenskih plezalcev in alpinistov

[uredi] Zunanje povezave

• Komisija za športno plezanje
• Plezanje.net
• Plezanje.com - vse o plezanju na enem mestu
• Gore in ljudje
• 8a (angleško)

[uredi] Viri in literatura

• J. Klofutar, Gradivo za pridobitev naziva športni plezalec (internet)
• L. Möscha, 2004. Plezanje kot igra (COBISS)
• A. Kokalj, Zgodovina prostega in športnega plezanja (internet)
• S. Cecić Erpič, M. Čufar, P. Grilc, V. Guček, B. Leskošek, A. Simonič, 2003. Osnove športnega plezanja (COBISS)
• V. Guček, Etični kodeks slovenskih plezalcev (internet)