Kolonializem
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Kolonializem je po najbolj splošni opredelitvi določena vrsta odnosov med človeškimi skupnostmi, ti odnosi pa temeljijo na popolni neenakopravnosti, so hierarhizirani tako, da ena človeška skupnost uveljavi nadzor ali neposredno oblast nad drugo skupnostjo ali večjim številom skupnosti. Pri čemer gospodujoči razred vladajoče globalne družbe opredeljuje take odnose.
Kolonializem je sicer izrazito družboslovni pojem, ki je pogosto uporabljen tudi za opredelitev določenega zgodovinskega obdobja v zgodovinski vedi. Četudi o tem potekajo vnete razprave, je vendarle mogoče trditi, da kolonializem ni zaključen proces in je njegove elemente mogoče opaziti tudi v sodobnem času.
Vsebina |
[uredi] Zvrsti kolonializma in kolonizacije
Kolonializem in kolonizacija sta različna pojava, ki pa sta lahko med seboj prepletena. Kolonizacija je neposredna naselitev obvladanega prostora, ne glede na njegovo poseljenost, medtem ko je kolonializem posredno vsiljena oblast, ki praviloma ne uveljavlja politike fizičnega in le deloma stremi za kulturnim uničenjem avtohtonega prebivalstva. V nekem smislu se pojava zlasti od 15. stoletja naprej dopolnjujeta.
Tako lahko govorimo o treh temeljnih zvrsteh kolonializma oziroma kolonizacije:
- Prva izhaja iz najbolj brutalnega odnosa do prebivalstva, na katero so kolonialisti naleteli na ozemljih želenega naseljevanja. Naseljenci so staroselsko prebivalstvo fizično uničili, da bi napravili prostor za novo naselitev. Govorimo torej o genocidu.
- Druga zvrst je manj skrajna in opisuje razmere, ko so osvajalci ali kolonizatorji skušali staroselsko prebivalstvo privoliti k delu v okviru družbenogospodarskega sistema, ki so jim ga vsilili. Uveljavili so lastno ideologijo, uničevali staroselsko kulturo in sisteme vrednot. Ta zvrst je oblika etnocida in je značilna za misijonarsko vnemo oziroma vsiljevanje krščanstva.
- Tretji tip sodi nekako med prvi dve. Kolonizirano ljudstvo je kolonialna sila obvladovala s pomočjo najrazličnejših modalitet oziroma usklajevanj v odnosu do družbenogospodarskih in kulturnih sistemov. To je bilo značilno za območja, kamor niso bili usmerjeni tokovi neposrednega evropskega doseljevanja.
Analitično lahko govorimo tudi o posrednem in neposrednem kolonializmu. V slednjem primeru kolonialna metropola ni skrivala svoje dominacije (primer Alžirije, medtem ko se v drugem primeru dominacija skriva za različnimi protektorati (zlasti značilno za angleški kolonializem) in izsiljuje kolonialni odnos z neenakopravnimi pogodbami (primer Kitajske).
[uredi] Obdobja kolonializma
Kolonializem je prešel številna obdobja, ki jih je sicer težko natančno ločiti, prav tako pa opredeliti. Govorimo lahko, denimo, o klasičnem kolonializmu, ki je bil značilen za starodavno Grčijo, toda v sodobnem pomenu besede kolonializem označuje predvsem evropski kolonializem, torej dominacijo Evrope in širjenje vpliva evropskih kolonialističnih držav. Sledeč taki opredelitvi je mogoče identificirati tri ključna obdobja:
- Prvo se začenja z velikimi geografskimi odkritji na prelomu 15. in 16. stoletja. Začne se z iskanjem poti v Indijo, ki jo je prekinil Otomanski imperij. Tako je bila odkrita Amerika. Za to obdobje je najpomembnejše obvladovanje morskih poti, nastajale so obmorske postojanke.
- Drugo obdobje se začenja z dekolonizacijo Amerike. To je obdobje dograjevanja mnogih imperijev, kar je bilo značilno zlasti za Veliko Britanijo in Francijo v Aziji in Afriki. To je obdobje tako imenovanega imperializma. Prihaja do deformacije kolonij, v smislu, da so razvoj povsem diktirale kolonialne metropole.
- Tretje obdobje je teže časovno določiti, zanj pa je značilen proces širjenja režima samouprave in končne formalne neodvisnosti in suverenosti številnih kolonij. Vendar ostanejo prisotne oblike odvisnosti in povezanosti. To obdobje je poimenovano tudi neokolonializem, ki temelji predvsem na dominaciji transnacionalnih družb, ki so jedro sodobnega kapitalističnega sistema.
[uredi] Kolonializem danes
Čeprav danes ni mogoče govoriti o enakem kolonializmu, kot mu je bilo človeštvo priča še v 20. stoletju, je mogoče opaziti dramatične posledice. Ideološka opravičila kolonializma so upravičevala evropsko dominacijo in celo poudarjala prednosti, ki naj bi jih bila iz razmerja odvisnosti deležna neevropska ljudstva. Tako so nastali dihotomični pogledi na človeštvo, ki je s te perspektive razdeljeno med civilizirane in divjake, na kulturne in nekulturne, na večvredne in manjvredne rase. Ideloška opravičila so še danes tesno povezana z rasnimi in rasističnimi teorijami. Prav tako pa je še nedokončano obdobje neokolonializma, ki se ne veže toliko na dominacijo kolonialne metropole kot na dominacijo oziroma vpliv transnacionalnih družb.
[uredi] Literatura
- JUŽNIČ, Stane (1980): Kolonializem in dekolonizacija, Založba Obzorja, Maribor.
