Janko Premrl-Vojko
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Janko Premrl-Vojko; slovenski partizan in narodni heroj, * 29. februar 1920, Podnanos, † 26. februar 1943, Brinov Grič.
Vsebina |
[uredi] Življenepis
Janko Premrl se je kot prvorojenec rodil v zavedni slovenski družini. Njegov stric Stanko Premrl je bil znan skladatelj in organist, njegov drugi stric pa major v vojski Kraljevine Jugoslavije.
V Gorici je hodil v srednjo trgovsko šolo. Že tam je okrog sebe zbiral enako misleče in med Slovenci ter fašisti je pogosto prihajalo do pretepov, zaradi česar ga je oče nazadnje vzel iz šole. Ko ni več hodil v šolo, pa je sam nadaljeval z učenjem in bil kasneje znan po tem, da je na pamet znal veliko slovenskih in jugoslovanskih pesmi.
Sodeloval je tudi v antifašištičnem gibanju in po zvezah z Ljubljano dobival ter razpečeval slovenske knjige. Zagovarjal je politiko upora proti sovražniku in med drugim pripravil neuspel atentat na podnanoškega učitelja Tovalaccija, ki je bil znan po krutosti do slovenskih otrok.
Spomladi 1940 so ga vpoklicali v italijansko vojsko, kjer je dosegel čin stotnika. Januarja 1942 mu je Ivan Kosovel-Borodin, podčastnik in vodja slovenskega krožka, izposloval dokumente za dopust, s katerimi je Premrl pobegnil iz vojske.
Ker so Italijani požgali domačo hišo in družino ognali v internacijo, je Vojko odšel neposredno v partizane in 3. februarja 1942 postal borec Primorske čete. Kot vodja skupine partizanov se je izkazal 18. aprila v boju na Nanosu in v naslednjih treh mesecih še v osmih uspelih akcijah.
Junija 1942 ga je Posebno sodišče za zaščito države v Rimu obsodilo na smrt. 20. avgusta je goriški prefekt Cavani za njim izdal tiralico in na njegovo glavo razpisal 50.000 lir nagrade.
Ko je bil ustanovljen Gregorčičev bataljon, je bil imenovan za namestnika komandanta in postal komandir Zgornjevipavske ter nato Trnovske čete. V drugi polovici septembra 1942 se je s četo utaboril na Črnem Vrhu, najprej v bližini Griž, nato pa na Brinovem Griču. S tega območja je četa nadzirala Trnovski gozd. Ker je bilo taborišče dobro zakrito, so tam ostali kar šest mesecev.
13. februarja 1943 ga je Štab primorske operativne cone imenoval za komandanta 1. primorske partizanske brigade Andreja Laharnarja. Ta zaradi njegove bližnje smrti in zaposlenosti enot s spremljanjem prostovoljcev v osrednjo Slovenijo ni bila nikoli ustanovljena.
Ko se je 16. februarja 1943 od Brusa v Idrijski Beli fašistična postojanka selila v Idrijo, sta jo napadli dve desetini partizanov pod Vojkovim vodstvom. Ta je med akcijo v nekem trenutku stekel proti drugi desetini, da bi jo odvrnil od nevarnosti, takrat pa ga je zadela krogla iz sovražnikovega zaklona. Ker je bil hudo ranjen, se je četa takoj umaknila v taborišče na Brinovem griču.
Namesto zahtevanega zdravnika so iz Idrije dobili le napotke za zdravljenje, zato se je njegovo stanje naglo slabšalo. V teh dneh sta se v taboriščumudila tudi Franc Leskošek-Luka in Albert Jakopič-Kajtimir, ki sta mu sporočila, da je bil imenovan za komandanta brigade. Vojko pa je pripomnil, da tega ne bo dočakal, in umrl v noči na 22. februar.
Na drugem zasedanju AVNOJ v Jajcu je bil imenovan za narodnega heroja. Po njem se je imenovala 16. SNOUB "Janko Premrl-Vojko". Po njem se imenujejo ulice v Ljubljani, Novi Gorici, Solkanu, Vipavi, Anhovem, Plavah in Portorožu, do 1. septembra 2006 pa tudi Osnovna šola Janka Premrla-Vojka Koper.
[uredi] Glej tudi
[uredi] Literatura
- Enciklopedija Slovenije, 9. zvezek, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1995 (COBISS)
- Črtomir Šinkovec, Janko Premrl-Vojko Junak iz Podnanosa, Slovenski izseljenski koledar, XVI. letnik, Slovenska izseljenska matica, Ljubljana, 1968 (COBISS)
