Nova Gorica
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
| Nova Gorica | |
|---|---|
 |
|
| Zemljevid: | Najdi.si, Geopedia.si |
| Nadmorska višina: | 93.4 m |
| Število prebivalcev: | 13491 |
| Poštna št./pošta: | 5000 Nova Gorica |
| Občina: | Nova Gorica |
| Pokrajina: | Primorska |
| Statistična regija: | Goriška regija |
| Vir: SURS, GURS, popis prebivalstva 2002. | |
Nova Gorica je mlado, deseto največje mesto v Sloveniji s 13.491 prebivalci, ki je nastalo po koncu 2. svetovne vojne zaradi delitve ozemlja med Italijo in Jugoslavijo in središče mestne občine Nova Gorica.
Vsebina |
[uredi] Zgodovina
Mesto Gorica je bilo osvobojeno 1. maja 1945. Na pritisk ZDA in Velike Britanije je bilo to ozemlje razdeljeno s t.i. Morganovo črto na coni A in B. Ozemlje poznejše novogoriške občine je pripadalo tako coni A, ki so jo okupirale angloameriške čete, kot coni B, ki so jo upravljale enote jugoslovanske armade.
10. februarja 1947 je bila podpisana pariška mirovna pogodba med Italijo in Jugoslavijo, ki je stopila v veljavo 15. septembra 1947. Nova meja je potekala po tako imenovanem francoskem predlogu. Od Gorice je odtrgala skoraj vse naravno zaledje: Soško in Vipavsko dolino, del Goriškega krasa, Brda, Trnovski gozd in Banjščice. Tako je severna Primorska ostala brez upravnega, gospodarskega in kulturnega centra. Zamisel za novo središče Goriške se je rodila že kmalu potem, ko so bile znane odločitve glede nove zahodne meje Jugoslavije, odločitev za gradnjo pa je dal politbiro CK KPJ.
Sklep, da se prične graditi Novo Gorico, je v Ljubljano prinesel Miha Marinko, tedanji predsednik vlade LRS, in za gradnjo zadolžil ministra za gradnje Ivana Mačka. Okrajni izvršni odbor je 18. aprila 1947 ustanovil poseben delovni odbor, ki je bil zadolžen za gradnjo novega mesta. Kmalu so bili izdelani tudi prvi urbanistični načrti za gradnjo na Solkanskem polju. Izmed teh je bil izbran načrt prof. inž. Edvarda Ravnikarja. Na izbranem ozemlju se je nahajalo goriško pokopališče, do katerega je vodila cesta sv. Gabrijela (današnja Erjavčeva ulica) mimo ene izmed goriških opekarn in stanovanjske naselbine za železničarje, zaposlene na bližnji postaji. Na mokrotnih travnikih ob potoku Koren je bilo le nekaj samotnih kmetij. Za mesto se je uveljavljalo ime Nova Gorica. Tako ga je označeval sodobni tisk in graditelji, čeprav se je uradno prvič pojavilo 7. novembra 1949 kot sestavni del krajevnega ljudskega odbora Solkan, kot mesto in občina pa šele 19. aprila 1952, v zakonu in razdelitvi Ljudske Republike Slovenije na mesta in okraje.
V oktobru in novembru leta 1947 so prve skupine delavcev začele s pripravljalnimi deli, tj. gradnjo pomožne obhodne ceste, ki bi povezala Solkan s Šempetrom, in obnovo železniške postaje ter prog. Ta pripravljalna dela so od vsega začetka spremljali razni problemi: pomanjkanje gradbenega materijala, predvsem pa delovne sile in denarja za investicije. Vse to so nadomeščali dobra politična propaganda in resnični zanos. Pomemben je bil sklep Ljudske mladine Jugoslavije, da bodo v letu 1948 na gradbišču nastajajočega mesta organizirali mladinske delovne brigade. Slovenska mladina je sodelovala s 3000 brigadirji, 2000 jih je bilo iz drugih republik. Brigade so ostale na gradbišču tri mesece in so bile naseljene v stari opekarni. Mladinske delovne akcije so imele velike delovne učinke pri nizkih gradnjah. Poleg mladinskih delovnih brigad so na gradbišču delala tudi gradbena, mizarska, tesarska in druga podjetja. Gradila so delavsko naselje in pričela z visokimi gradnjami. Kljub težavam zaradi informbirojevskega spora so se dela po 1948 uspešno nadaljevala. Do konca leta 1950 je bilo dograjenih pet stanovanjskih blokov, štirje so bili v končni fazi; v mestu je prebivalo 700 ljudi, v delavskem naselju pa 150 delavcev.
Z letom 1952 so usahnile republiške dotacije. Gradnja Nove Gorice je odslej slonela na goriškem gospodarstvu. Pravi razvoj mesta se je začel z združevanjem in ukinitvijo okrajev 1965. Po tem obdobju se je Nova Gorica uveljavila kot obmejno mesto s perspektivami na področju terciarnih dejavnosti in postopoma prevzemala funkcijo prejšnje Gorice. Zgrajenih je bilo veliko pomembnih gospodarskih podjetij, leta 1952 je bil ustanovljen Goriški muzej, leta 1965 pa zdravstveni dom. Od leta 1965 deluje Primorsko dramsko gledališče. Leta 1975 je bil podpisan osimski sporazum med Italijo in Jugoslavijo, ki je dokončno določil mejo med državama. Posledica tega je bila gradnja mejnega prehoda v Vrtojbi (leta 1981) in sabotinske ceste, ki je povezala Brda z Novo Gorica. Leta 1982 je bila zgrajena cerkev Kristusa Odrešenika, ki je novembra 2004 postala prva konkatedrala v Sloveniji. Industrija je tako napredovala, da je leta 1987 že predstavljala 50 odstotkov bruto domačega proizvoda. Mesto se je razvijalo tudi na področju turizma. Družba HIT d.d. je iz majhnega gostinskega obrata postala največji ponudnik zabaviščnih in igralniških storitev.
[uredi] Znameniti Novogoričani
- France Bevk)
- Slavko Furlan-Slavc
- Ludvik Gabrijelčič
- Vasja Klavora
- Danilo Kovačič
- Branko Marušič
- Tomaž Marušič
- Bine Matoh
- Iztok Mlakar
- Negovan Nemec
- Alenka Paulin
- Marko Peljhan
- Dušan Pirjevec Ahac
- Gianni Rijavec
- Miran Rudan
- Majda Širca
- Mojca Širok
- Janez Starina
- Boštjan Vuga
- Lucijan Vuga
- Danilo Zavrtanik
[uredi] Viri
- Plahuta, Slavica. "Nova Gorica 1947 - 1997 : Pričetki gradnje Nove Gorice". Oko, 5, št. 89-94 (1997)
- Ukmar, Dragica. "Začetki gradnje Nove Gorice". Kronika 41, št. 2 (1993), 18-37.
- Rosa, Jurij in Ivanka Uršič. Na Solkanskem polju je rastlo mesto : 50 let Nove Gorice : 50 (naj)starejših posamičnih javnih stavb v mestu Nova Gorica, zgrajenih od leta 1948 dalje. Nova Gorica, 1998.
- Občina Nova Gorica 1947-1977. Nova Gorica, 1977.
- Marušič, Branko. Nova Gorica. Motovun, 1988.
- Ravnikar, Edvard. "Nova Gorica po 35 letih". Arhitektov bilten, št. 68-69 (1984), 43-46.
- Vrišer, Igor. "Nastanek in razvoj Nove Gorice : geografija novo nastajajočega mesta". Geografski vestnik 31 (1959), 45-78.
[uredi] Zunanje povezave
