Arheologija

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Arheologija (grško archaiologia) je ena od samostojnih zgodovinskih znanstvenih ved, ki preučuje človeško preteklost. Od drugih zgodovinskih ved jo loči predvsem način pridobivanja in preučevanja virov. Podobo preteklosti namreč gradi predvsem s preučevanjem materialnih virov, do katerih pride s pomočjo izkopavanj. Vendar pa so izkopavanja le drobec arheološke prakse.

[uredi] Prva arheologinja

Po legendi naj bi bila prva arheologinja sv. Helena, mama rimskega cesarja Konstantina Velikega, ki je vpeljal krščanstvo v Rimsko cesarstvo. Kot slednji naj bi tudi ona bila kristjanka. Iskala je križ, na katerem so križali Jezusa. Ko je izkopavala na Oljski gori pri Jeruzalemu, je končno našla mnogo križev. Ker niso vedeli, na katerem je visel Kristus, so pripeljali na goro slepega moža. Začel se je dotikati križev in ko se je dotaknil Kristusovega, je spregledal. Sv. Helena je zavetnica arheologov še danes.

[uredi] Arheološka praksa

Najprej je treba najdišče, odkriti. To je naloga arheološke topografije, ki se začne z načrtnim zbiranjem podatkov o terenskih odkritjih, bodisi že objavljenih ali pa zapisanih v arhivskih dokumentih (pregled zemljevidov za značilnimi ledinskimi imeni). Sledijo terenski pregledi, ki zbrane podatke preverijo na terenu in ob tem iščejo nove možne lokacije poselitve. Za to so potrebni različni postopki, s katerimi arheologi včasih posegajo v zemeljske plasti, včasih pa tudi ne. Najstarejša metoda so načrtni obhodi zemljišča, anketiranje domačinov ter površinski in podpovršinski pregledi z zbiranjem in kartiranjem predmetov, ki so dokaz človekovega bivanja. V zadnjih desetletjih je arheologom v veliko pomoč aerofotografija, meritve električne upornosti tal, megnetnometrične preiskave in uporaba georadarja. Pred izkopavanjem se podatki o najdišču dopolnijo s podrobno geodetsko izmero reliefa. Tako zbrani podatki omogočajo kar najbolj gospodarno načrtovanje izkopavanja in so pomemben vir za dokumentiranje stanja pred posegom.

Izkopavanje je lahko le poskusno ali pa načrtno, s tem da so pri poskusnem izkopovalne površine manjše. Pri tem delu je treba poskrbeti za kar najboljšo dokumentacijo, ki pozneje omogoča rekonstrukcijo prvotnega terenskega stanja, saj vsako izkopavanje nepovratno uniči raziskovani del najdišča. Osnovni namen izkopavanja je zaslediti in dokumentirati kulturne ostanke, plasti, sledi dogajanja na zemljišču, za kar so potrebne različne tehnike, ki morajo biti prilagojenje posebnostim posameznih najdišč. Dokumentirane morajo biti najdiščne okoliščine vsakega najdenega predmeta, za poznejše labaratorijske analize pa je treba zbrati vzorce ostankov organskega in neorganskega izvora.

Pri vsem tem arheologi sodelujejo z znanstveniki številnih naravoslovnih ved. Tako na primer antropologij preučujejo človeške ostanke, zoologi živalske, botaniki rastlinske, geologi kamninske, metalurgi kovinske, fiziki določajo starost - datirajo po vsebnosti izotopa C-14, lesarji čas rasti lesa po branikah (dendrokronologija). Število sodelujočih ved se nenehno povečuje. Arheologi so koordinatorji med njimi, pa tudi vmesni člen med terenom in labaratorijem. Poleg tega imajo pomemben delež v poizkopovalni obdelavi in razlagi pridobljenih podatkov.

Gradivo, ki ga arheolog preučuje je različno, lahko je le fragment, najdiščni skupek (npr. grobna celota), najdišče ali skupek najdišč v pokrajini. Vsaka od teh oblik zahteva ustrezno metodo preučevanja.

Med gradivom prevladujejo artefakti. Preden se arheolog loti njihove obravnave, morajo biti očiščeni, konzervirani in slikovno dokumentirani. Nato jih poskusi razvrstiti v podobnostne skupine ter ugotoviti njihovo časovno in kulturno mesto. Iz samih najdiščnih okoliščin je pogosto mogoče sestaviti relativno časovno zaporedje nastanka posameznih skupin predmetov. Za to je arheologija od geologije prevzela stratigrafsko metodo, po kateri so različne plasti praviloma različne po nastanku in starosti, zgornje mlajše od spodnjih. Podobno velja tudi za širitev v prostoru. Pri večjih grobiščih se na primer pogosto pokaže, da so se širila postopoma. Najdbe na začetnem predelu so torej starejše od tistih na obrobju. Absolutno postavitev v čas pa poleg že omenjenih naravoslovnih metod, omogočajo tudi časovno ozko opredeljeni predmeti (predvsem novci), ki izvirajo iz območij pisnih kultur z znanimi zgodovinskimi letnicami. S tako opredeljenimi predmeti je mogoče postaviti v čas tudi njihova najdišča.

Šele ko arheologjia opravi vse to ogromno delo, pretvori predmete v zgodovinsko govorico in jo z drugimi zgodovinskimi vedami združi v enotno pripoved o preteklosti.