Wienov zakon
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Wienov zákon [vínov ~] (tudi Wienov zakon o premiku) je v fiziki zakon, po katerem je zmnožek valovne dolžine λ0 vrha spektralne gostote sevanja črnega telesa in njegove absolutne temperature T konstanten:
Sorazmernostna fizikalna konstanta:
je Wienova konstanta. V tej obliki konstanto označujejo tudi z . Valovna dolžina vrha se zmanjšuje z naraščanjem temperature.
Za optične valovne dolžine je za enoto večkrat pripravno uporabljati nanometre namesto metrov. V tem primeru je konstanta enaka:
Vsebina |
[uredi] Razlaga in vsakdanji zgledi uporabe
Zakon je leta 1893 odkril Wilhelm Wien na podlagi termodinamskih privzetkov. Obravnaval je adiabatno razširjanje votline, ki je vsebovala svetlobno valovanje v toplotnem ravnovesju. Pokazal je da se pri adiabatnem razširjanju ali zoževanju energija svetlobe spreminja na enak način kot frekvenca. To pomeni, da se frekvenca vrha spremeni s temperaturo. Wien ni obravnaval svoje konstante kW kot novo osnovno konstanto narave. To je storil Planck. Za svoja odkritja v zvezi s sevalnimi zakoni toplote je Wien leta 1911 prejel Nobelovo nagarado za fiziko.
Po Wienovem zakonu je za toplejše telo valovna dolžina, pri kateri bo oddalo večino svojega sevanja, manjša. Največjo frekvenco dobimo, če delimo Wienovo konstanto z absolutno temperaturo.
[uredi] Svetloba s Sonca in Lune
Površinska temperatura, oziroma natančeneje efektivna temperatura, Sonca je 5775,9 K. Po Wienovem zakonu ta temperatura odgovarja vrhu izseva pri valovni dolžini:
Ta valovna dolžina ne sovpada slučajno z najbolj občutljim delom vidne spektralne ostrine kopenskih živali. Tudi nočne živali in živali, ki lovijo v poltemi, zaznavajo svetlobo iz večerne svetlobe in z Lune, ki je odbita sončna svetloba z enako porazdelitvijo valovne dolžine. Tudi srednja valovna dolžina največje moči svetlobe zvezd leži v tem obsegu, saj je Sonce v sredini običajnega temperaturnega obsega zvezd.
V članku o barvi je opisan razpon, ki da belo svetlobo. Zaradi Rayleighovega sipanja modre svetlobe v ozračju se ta bela svetloba razdvoji, kar povzroči, da je nebo modro, Sonce pa rumeno.
Wienovo konstanto lahko uporabimo vc različnih enotah.
[uredi] Svetloba iz razžarjenih žarnic in plamenov
Žarnica ima žarečo nitko z nekoliko nižjo temepraturo, ki da rumeno svetlobo. Kar je »vroče rdeče«, ima spet nižjo temperaturo. Ni težko izračunati, da ima lesni ogenj pri 1500 K vrh sevanja pri valovni dolžini:
ki se nahaja v infrardečem delu spektra, in ne v vidnem, ki sega nekako do 750 nm.
[uredi] Sevanje sesalcev in živega človeškega telesa
Sesalci pri približno 300 K sevajo pri 3 tisoč μm K / 300 K = 10 μm - zelo daleč v infrardečem delu. To je obseg infrardečih valovnih dolžin, ki ga zaznajo gadi ali pasivne IR-kamere.
[uredi] Valovna dolžina sevanja prapoka
Wienov zakon velja tudi za sevanje črnega telesa, ki izhaja iz prapoka. Če je Wienova konstanta približno 3 mm K in temperatura sevanja kozmičnega ozadja prapoka približno 3 K (oziroma 2,7 K), je razvidno, da je vrh mikrovalovnega ozadja neba pri 2,9 mm K / 2,7 K = malo nad 1 mm v mikrovalovnem delu. Zato mora biti mikrovalovna oprema za merjenje kozmičnega mikrovalovnega sevanja ozadja občutljiva na obeh straneh tega frekvenčnega obsega.
[uredi] Vrhovi svetlobnega toka črnih teles
Razpredelnica podaja vrhove izsevanega svetlobnega toka nekaterih idealiziranih črnih teles, oziroma stanj.
T [ K ] |
[ °C ] |
telo/stanje | λ0 [ nm ] |
---|---|---|---|
0,0648 | -272,935 | svetlobni tok, ki ga še zazna človeško oko | 4,472 · 107 |
2,7 | -270,45 | kozmično mikrovalovno prasevanje ozadja | 1,073 · 106 |
14,01 | -259,14 | tališče vezanega vodika | 206.835,725 |
184 | -89 | najnižja izmerjena temperatura na Zemlji (1983) | 15.748,742 |
273,15 | 0 | led | 10.608,708 |
288 | 15 | povprečna temperatura na Zemlji | 10.061,696 |
298 | 25 | sobna temperatura | 9724,055 |
309,8 | 36,8 | povprečna temperatura človeškega telesa | 9353,675 |
331 | 58 | najvišja izmerjena temperatura na Zemlji (1922) | 8754,588 |
394 | 121 | Sončev izsev na robu ozračja | 7354,742 |
503 | 230 | vroče varilno jeklo | 5760,971 |
773 | 500 | vroča grelna naprava | 3748,730 |
1273 | 1000 | rumeni plamen | 2276,330 |
1941 | 1668 | staljeni titan | 1492,926 |
2041,4 | 1768,4 | staljena platina | 1419,501 |
2773 | 2500 | žička svetilke | 1044,994 |
5776 | Sončeva površina | 501,5 | |
25.000 | srednja temperatura Vesolja 10.000 let po prapoku | 115,911 | |
15,7 · 106 | Sončevo jedro | 0,185 | |
10 · 109 | izbruh supernove | 2,898 · 10-4 | |
140 · 1030 | * Planckova temperatura mikročrne luknje * temperatura Vesolja 500 · 10-42 s po prapoku |
2,070 · 10-26 |
[uredi] Frekvenčna oblika
S frekvenco ima Wienov zakon obliko:
kjer je Wienova konstanta:
in konstanta, ki izhaja iz numerične rešitve enačbe za maksimum, Boltzmannova konstanta, h Planckova konstanta in T absolutna temperatura. V tej obliki konstanto označujejo tudi z .
[uredi] Izpeljava
Wien je prvič izpeljal zakon leta 1893 s pomočjo zakonov termodinamike za elektromagnetno valovanje[1]. Kot je značilno za termodinamske privzetke, Wienova izpeljava določa funkcionalno obliko povezav, ne določa pa vrednosti Wienove konstante za valovne dolžine in frekvence. Danes običajno izpeljemo zakon iz Planckovega zakona za sevanje črnega telesa, saj na ta način da račun tudi izraza za Wienovi konstanti, izraženi z osnovnimi konstantami.
[uredi] Oblika za valovne dolžine
Spektralna gostota črnega telesa je po Planckovem zakonu enaka:
Iščemo vrednost za λ, kjer ima funkcija maksimum. Odvajamo funkcijo u(λ,T) po λ in enačimo z 0:
Po urejanju dobimo:
Če uvedemo novo spremenljivko:
dobimo:
Enačbo ne moremo rešiti na elementaren način. Rešimo jo s pomočjo Lambertove funkcije W. Rešitev je:
Wienov zakon ima tako obliko:
- .
[uredi] Oblika za frekvence
Podobno dobimo frekvenčno obliko iz Planckovega zakona za frekvence:
Odvajamo funkcijo u(ν,T) po ν in enačimo z 0:
Če uredimo, dobimo:
in uvedemo novo spremenljivko:
kar da:
Rešitev je podobna:
Wienov zakon pa ima obliko:
[uredi] Lastnosti
Ker ima spekter v Planckovem zakonu različno obliko za frekvenco in valovno dolžino, frekvenčni vrhovi ne ustrezajo vrhovom valovnih dolžin s preprosto zvezo med frekvenco, valovno dolžino in hitrostjo svetlobe:
Tako velja:
in:
Wienovi konstanti sta:
izraženi z drugo sevalno konstanto:
[uredi] Opombe
- ^ Mehra, J. and Rechenberg, H, "The Historical Development of Quantum Theory", Volume 1 Chapter 1, Springer, 1982
[uredi] Viri
- Strnad, Janez (1978). Fizika, 2. del, Elektrika, Optika. Ljubljana: DZS, str. 524. (COBISS).
[uredi] Zunanje povezave
- Eric Weisstein's World of Physics (v angleščini)