Visokonivojski jezik
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Visokonivojski jezik (high-level language) je programski jezik, zasnovan tako, da ustreza programerjevim zahtevam. Ni odvisen od interne strojne kode konkretnega računalnika. Visokonivojske jezike uporabljamo za reševanje problemov in jim velikokrat pravimo tudi problemsko orientirani jeziki - BASIC je bil na primer zasnovan tako, da je začetnikom omogočil hitro učenje, COBOL se uporablja za pisanje poslovnih programov, FORTRAN pa za programe, ki rešujejo znanstvene in matematične probleme. Nizkonivojski jeziki, v nasprotju z visokonivojskimi, močno odražajo značilnosti strojne kode določenega računalnika in jim zato pravimo tudi strojno orientirani jeziki. V nasprotju z nizkonivojskimi jeziki se je visokonivojskih jezikov relativno enostavno naučiti. Njihovi ukazi so namreč podobni človeškemu jeziku, zato programerju ni treba podrobno poznati notranjega ustroja računalnika. Vsak ukaz visokonivojskega jezika je ekvivalenten več strojnim ukazom. Visokonivojski programi so torej bolj kompaktni kot ekvivalentni nizkonivojski programi. Vendar pa moramo vsak visokonivojski program, preden ga lahko poženemo, prevesti v strojni jezik - bodisi s prevajalnikom bodisi z interpreterjem. Visokonivojski jeziki so zasnovani tako, da so prenosljivi. To pomeni, da program, napisan v visokonivojskem jeziku, lahko poženemo na vsakem računalniku, ki ima prevajalnik ali interpreter za ta jezik.
