Težka križarka

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Težka križarka je tip vojne ladje opredeljen s sklepi Washingtonske pomorske konference, ki se je končala leta 1922. Podpisnice – pomorske sile (Združene države Amerike, Velika Britanija, Japonska, Francija in Italija) so se obvezale, da ne bodo ponovile tekme v oboroževanju, ki je precej prispevala k izbruhu I. svetovne vojne. Sporazumno so bili določeni število, velikost in oborožitev vojnih ladij.

Za nov tip ladje, težko križarko, je bil standardni izpodriv omejen na 10.000 ton, kaliber glavnih topov pa na 203 mm. Druge značilnosti so se razlikovale od projekta do projekta, odvisno od tega, kaj je bilo določeno kot prioriteta: oborožitev, zaščita ali hitrost. Težke križarke so imele praviloma 8 do 10 topov največjega kalibra ter hitrost 32–35 vozlov. Količina in razporeditev oklepa sta bili različni. Italijanske ladje so bile zelo hitre, a s slabo zaščito; britanske so imele več oklepa, toda posledično so bile počasnejše; japonske so bile in hitre in močno oborožene in dobro zaščitene, kar je bilo možno le zaradi nespoštovanja pogodbe: klasa Ashigara je izpodrivala 13.400 ton.

Med II. svetovno vojno sta v ZDA zgrajeni ladji Alaska in Guam, uradno vodeni kot težki križarki, bili še bistveno večji (27.000 ton), oboroženi sta bili s topovi kalibra 305 mm. Po vojni se težke križarke niso več gradile.