Rimsko pravo
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Rimsko pravo je izraz, ki označuje pravo antičnega Rima. Osnova za nadaljnji razvoj rimskega prava so zapisi na dvanajstih bakrenih ploščah na rimskem forumu iz leta 450 pr. n. št.. Za rimsko pravo so skrbeli rimski uradniki - pretorji, ki so izdajali edikte, v katerih so vsako leto objavili nove temeljne zakone. Posebno obliko rimskega prava so predstavljaji sklepi senata. V obdobju cesarstva, ko je senat izgubljal svojo moč, je cesar zakone sprejemal kar sam.
Rimljani so zakonom posvečali veliko časa, saj so bili ponosni, da njihova država temelji na pravici in pravu. Že v 2. stoletju pr. n. št. so se v Rimu pojavili prvi poklicni pravniki, v času cesarstva pa so nastale šole, kjer so zbirali in razlagali zakone. Rimsko pravo je veljalo le za rimske državljane, ne pa tudi za tujce, ženske, sužnje in otroke. Zato so se morali razviti pravni predpisi tudi za druge prebivalce rimskega imperija. Začela je nastajati pravna znanost.
Zadnjo spremembo je rimsko pravo doživelo v času vladanja vzhodnorimskega cesarja Justinijana I. v 6. stoletju. Objavil je zbirko zakonov, ki so jo poimenovali Justinijanov zakonik. Ta je postal podlaga za razvoj modernega prava.
[uredi] Zunanje povezave
