Realizem

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Realízem je najprej pojem v filozofiji, nato pa v umetnosti, ki zaznamuje storitve, katerih bistvo je prikazovanje stvarnosti, resničnosti. Pojavil se je v 19. stoletju, ko je bil zmagovit pohod kapitalizma in so se zaostrovala nasprotja med buržuazijo in proletariatom (meščani in delavci). Zmaga meščanstva je bila nedvomna in nesporna (zmaga nad zemljiško posestvijo, zaradi tega cerkev in fevdalno plemstvo izgubita odločilno politično vlogo). Pojavila so se nova nasprotja med industrijskim kapitalizmom in mezdnim delavstvom. Leta 1848 je bila marčna revolucija in leta 1871 pariška komuna. Realizem se je najbolj razvil v književnosti (Rusija - npr. Dostojevski: Zločin in kazen, Anglija, Francija, Nemčija, nekoliko pozneje tudi v Sloveniji - Josip Jurčič, Simon Jenko, Levstikov literarni program) in v slikarstvu.

Vrste realizma:

romantični realizem

Pisci se še niso otresli vseh značilnosti romantike (Stendhal, Balzac, Dickens, Gogolj, Josip Jurčič, Fran Levstik, Janez Trdina, Josip Stritar)

objektivni realizem

Značilna je stvarnost brez čustev (Flaubert, delno Tolstoj, Thackeray)

socialni realizem

Je usmerjen na nižji sloj ljudi (Dickens, delno Dostojevski)

psihološki realizem

Osnovna snov je notranjost ljudi, zunanjost je potrebna le za sporočanje občutkov (Dostojevski)

kritični realizem

Osnovna snov je kritika sodobne meščanske družbe (vsi)

poetični realizem

Značilen je za nemško literaturo, prisotnost idile (lažna predstava o nečem), ki vzburi v bralcu željo po lepem (Fran Celestin, Ivan Tavčar, Janko Kersnik, Anton Aškerc, Simon Gregorčič)

impresionistični realizem

Slogovno se kaže na novo smer, novo romantiko, in temelji na trenutnih vtisih (Čehov)