Koroški Slovenci

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Koróški Slovénci (nemško Kärntner Slowenen) so Slovenci in slovensko govoreči prebivalci Avstrijske Koroške, oziroma te sedanje avstrijske zvezne dežele. Status manjšine je načeloma zagotovljen z ustavo in z mednarodnim zakonom.

Popis prebivalstva 2001		Popis prebivalstva 1971
		5-10%     10-20%     20-30%     >30%

Vsebina 1 Doba selitev 2 Srednji in novi vek 3 19. in 20. stoletje 4 Povezava

[uredi] Doba selitev

Slovensko govorno področje se je izoblikovalo ob koncu dobe selitev v Evropi. Med drugimi so to področje poselili Zahodni in Južni Slovani, slednji so predstavljali prevladujočo skupino. Izoblikovala se je alpska praslovanščina, ki je bila južnoslovanski jezik z nekaterimi zahodnoslovanskimi vplivi. Po razpadu Samove plemenske zveze je nastala slovanska kneževina Karantanija, prednica kasnejše Vojvodine Koroške. Reztezala se je daleč od sedanjih meja pokrajine, njeno politično središče pa je bilo Gosposvetsko polje v Celovški kotlini.

[uredi] Srednji in novi vek

Po priključitvi Karantanije frankovskemu cesarstvu se je v deželi krepil sloj nemško govorečega plemstva, medtem ko je ostalo prebivalstvo večinoma slovensko govoreče. Staro slovansko plemstvo se je tekom stoletij germaniziralo, v pravni ureditvi vojvodine Koroške pa so se še dolgo v novi vek ohranili mnogi pomembni državniški obredi in zakoni, ki so nakazovali na slovanske korenine dežele. Narodnostna in jezikovna sestava Koroške se je pričela spreminjati v dobi velike nemške kolonizacije, ki je zajela vse obrobne pokrajine na vzhodu in jugu Svetega Rimskega cesarstva, od Pomorjanske do Polabja, Češke, Šlezije in Avstrije. Večina novih naseljencev je prišla na Koroško z Bavarske in poselila do tedaj redko naseljena gozdnata področja in visokogorske doline. Zaradi nizke gostote slovanskih naselbin na današnjem Gornjem Štajerskem, Gornjem Koroškem in v Spodnji Avstriji, so se v teh predelih Slovani večinoma asimilirali in stopili z novimi nemškimi sosedi najkasneje do 13. stoletja. Do organiziranih preganjanj Slovanov naj ne bi prihajalo. Najgostejša koncentracija slovenskega življa severno od Karavank pa se je ohranila v središču nekdanje Karantanije, v Celovški kotlini na jugu današnje zvezne dežele Koroške. Tu so Slovenci predstavljali zelo homogeno in kompaktno večino prebivalstva vse do sredine 19. stoletja. Takrat je slovensko govorila okoli ena tretjina celotnega prebivalstva Koroške. Tudi Celovec, kot večinsko nemško govoreče mesto, je bil iz vseh strani obkrožen s slovensko govorečimi naselji in je postal v času slovenskega narodnega preporoda središče slovenske književnosti ( Mohorjeva družba).

[uredi] 19. in 20. stoletje

Z nastopom nacionalizma kot prevladujoče ideologije po vsej Evropi, se je začela asimilacija koroških Slovencev načrtno pospeševati s strani nemških organizacij , kot sta bili Südmark in Deutscher Schulverein. Otroci koroških Slovencev so bili prisiljeni obiskovati šole v nemškem pogovornem jeziku, vedno bolj se je pod vplivom velikonemškega kapitala in vladajoče politike uveljavljalo načelo enojezične, nemške Koroške. Kot rezultat take politike je delež slovensko govorečih Korošcev konstantno upadal vse od sredine 19. stoletja dalje. Posledično se je konflikt med obema narodoma, ki sta dolga stoletja mirno živela in delala eden ob drugem, poglobil in zaostril.

Narodnostna nasprotja so po 1. svetovni vojni pripeljala do koroškega plebiscita. Slovenija, kot del novoustanovljene Kraljevine SHS si je prizadevala, da bi bilo k matici priključeno vse ozemlje južne Koroške, za katerega so popisi prebivalstva iz sredine 19. stoletja - torej iz obdobja pred pospešeno germanizacijo Koroške -izpričevali slovensko večino. To je bila celotna pokrajina med Dravo in Karavankami, Ziljska dolina, južna pobočja Svinje planine do Djekš, Celovec z okolico in za slovensko zgodovino izjemno pomembno Gosposvetsko polje s Knežjim kamnom, kot kraj ustoličevanja starodavnih karantanskih knezov in vojvod.

Po vpadu vojske Kraljevine SHS na južno Koroško in mednarodni arbitraži, se je sporno območje (brez Ziljske doline) razdelilo na dve coni, v katerih naj bi se prebivalstvo na plebiscitu odločilo o bodoči politični pripadnosti tega dela dežele. V coni A, ki je imela okoli 70% slovensko govorečega prebivalstva, se je 59% odstotkov prebivalstva izreklo za obstanek v Avstriji. V kampanji pred plebiscitom se je deželna vlada Koroške sicer obvezala, da bo podpirala in pospeševala obstoj slovenske kulture in jezikovne samobitnosti. Pod vplivom takih obljub, kakor tudi v strahu pred gospodarsko in politično nestabilnostjo novoustanovljene multinacionalne Kraljevine SHS, se je okoli 40% koroških Slovencev iz večinsko slovensko govoreče cone A torej izreklo za Avstrijo. Treba pa je povedati, da so bili rezultati plebiscita regionalno gledano zelo različni in da so se v številnih občinah ljudje skoraj soglasno izrekali za pripojitev k Kraljevini SHS.

Koroški Slovenci so imeli vse do Anschlussa Avstrije k Tretjemu Rajhu leta 1938 na papirju zagotovljene vse pravice narodnostne manjšine. V prvih letih po plebiscitu so tako še obstajale dvojezične šole, župnije, časopisi, društva, banke in politični zastopniki v občinskih in deželnem svetu. Politične napetosti med Avstrijo in Kraljevino SHS (kasnejšo Kraljevino Jugoslavijo) pa so povzročale vse večjo zapostavljenost koroških Slovencev. Kot povsod po Evropi se je v obdobju med obema vojnama tudi v Avstriji krepil nacionalizem. Dane obljube so bile prelomljene, asimilacija se je spodbujala in pospeševala. Velikonemški ideologi in zgodovinarji so tako umetno ustvarili takoimenovano Vindišarsko teorijo, ki je že tako oslabljene koroške Slovence še dodatno razdelila na Slovence in Vindišarje in celo zanikala, da bi bil jezik koroških Slovencev dejansko slovenski. Tovrstna šikaniranja so dosegla svoj vrh za časa Tretjega rajha, ko so postali koroški Slovenci odkrita in neposredna tarča napadov in preganjanj. V tem obdobju se je izpostavila bistvena razlika med Vindišarji, ki so bili v očeh velikonemških nacističnih ideologov primerni za nadaljnjo asimilacijo in končno germanizacijo, in Slovenci, ki naj bi se deportirali iz Koroške v Vzhodno Evropo. Mnogi koroški Slovenci so se pridružili partizanom in se uprli, kar je predstavljalo edini organizirani oboroženi upor proti nacističnemu režimu na ozemlju Tretjega rajha za časa 2. svetovne vojne. Njihov upor je bistveno prispeval tudi k odločitvi Zaveznikov, da so po koncu vojne Avstrijo obravnavali kot napadeno državo in ne kot državo agresorko ter jo obnovili v njenih predvojnih mejah.

Slovenski partizani so ob koncu 2. svetovne vojne prodrli visoko na južno Koroško in za kratek čas zasedli Celovec, Gosposvetsko polje in ostale zgodovinsko slovenske dele Koroške. Ob prodiranju britanskih čet in na njihovo zahtevo so se slovenske enote z zasedenih ozemelj umaknile, saj niso želele tvegati oboroženega spopada s svojimi zavezniki. Ti dogodki in ponovne zahteve Jugoslavije po priključitvi južne Koroške so povzročali zelo napete odnose med slovensko in nemško skupnostjo na južnem Koroškem.

15. maja 1955 je bila podpisana Avstrijska državna pogodba, v katere 7. členu so bile opredeljene vse pravice slovenske in hrvaške manjšine v Avstriji. V letih neposredno po 2. svetovni vojni in nekaj let po podpisu državne pogodbe so bile na dvojezičnih območjih obvezne dvojezične šole, dvojezično uradovanje, dvojezični javni napisi...Ko je postalo jasno, da se bo Avstrija ohranila kot samostojna država, so se vse te pridobitve slovenske manjšine začele bolj ali manj pospešeno ukinjati.

[uredi] Povezava

• Informacijski portal koroških Slovencev (Zveze slovenskih organizacij in Slovenske prosvetne zveze)}
• Narodni svet Koroških Slovencev