Ignacij Borštnik

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Ignacij Borštnik, slovenski gledališki igralec, režiser in pedagog, * 1. julij 1858, Cerklje na Gorenjskem, † 23. september 1919, Ljubljana.

Borštnik je bil prvi slovenski poklicni igralec in utemeljitelj modernega slovenskega gledališča.

[uredi] Življenjepis

Po nekaj razredih gimnazije in učitališča v Ljubljani je postal bančni uradnik. Njegovo igralsko nadarjenost je opazil Ivan Hribar, saj je bil Borštnik uslužbenec njegove bančne podružnice Slavija. Utrl mu je pot do gledališča. Prvič je nastopil z dramsko vlogo v enodejanki Svojeglaveži in se izkazal kot gledališki igralec. Kot diletant je nastopal v ljubljanski Čitalnici. V letih 1885/86 je obiskoval dramsko šolo na Dunaju. Po Dunaju se je vrnil v Ljubljano in vodil dramsko šolo, ter prirejal gledališke predstave v starem gledališču do požara 17. februarja 1887, potem je igral v ljubljanski Čitalnici komične vloge. Poročil se je 12. avgusta 1889, v Ljubljani z Zofijo Zvonar, prav tako igralko. 1. junija 1894 je postal član drame v Zagrebu. V Zagrebu je tudi že prej gostoval v različnih vlogah. Igral je v slovenščini.

Borštnik v Ljubljani ni imel prave priložnosti postati vsestranski igralec, saj so ga omejevali nezahteven repertoar, diletantski soigralci in nesoglasja z upravo Dramatičnega društva. V Ljubljano se je vrnil pred smrtjo, da bi predvsem kot profesor učil in vzgajal mlade igralce v novoustanovljeni šoli.

[uredi] Delo

Kot utemeljitelj modernega gledališča je ustvaril več kot 400 vlog in režij na ljubljanskem in zagrebškem odru. Pod psevdonimom Gorazd je začel z manjšimi vlogami in potem prevzemal večje (»Kovarstvo in ljubezen«, »Revček Andrejček). V Zagrebu je nastopil, kot Loris Spanor (»Fedora«) in državni pravdnik (»Valenska svatba«). Pojavljal se je v klasičnem reperoarju (Kasij, Hamlet, Kean, Tartuffe, Alba, Jago, Rihard III., Shylok). Predvsem pa je imel rad moderne realistično-naturalistične vloge. navduševali so ga dramatiki August Strindberg, Gerhart Hauptmann, Gabriele d'Annunzio in Henrik Ibsen, s katerimi je prvi seznanil Slovence. Uprizoril je tudi Cankarjevega Kantorja.

Kot profesor dramske igre in teorije na novoustanovljenem konservatoriju v Ljubljani pa je leto pred smrtjo pripravil tehten izobraževalen načrt. Napisal je igre Stari Ilija, Ni moj okus, Ponesrečena glavna skušnjava. Zavzemal se je za poklicni ansambel, zato naj se ljudem omogoča vsaj krajša šolanja na Dunaju ali v Pragi, domače igralce in publiko pa je zelo kritiziral.

Po Ignaciju Borštniku se imenuje osrednji slovenski gledališki festival Borštnikovo srečanje ter nagrada Borštnikov prstan, ki je vsako leto podeljena najboljšim slovenskim ustvarjalcem na področju gledališča in filma.

[uredi] Viri

• Veliki svetovni biografski leksikon : osebnosti, ki so izoblikovale našo civilizacijo, s. v.
• Slovenski biografski leksikon, s.v.