Cistercijanski samostan Stična
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Cistercijanski samostan Stična je leta 1136 na ozemlju gospodov Višnjegorskih ustanovil oglejski patriarh Peregrin I. Z ustanovno listino je samostan prejel mnogo posesti, menihi cistercijanci pa so se poleg molitve posvečali tudi delu, dobrodelnosti in gospodarskim dejavnostim. Od 13. stoletja dalje so se posvečali tudi dušnem pastirstvu. V drugi polovici 15. stoletja je samostan doživel vrsto turških napadov in tudi v 16. stoletju doživljal krizo, ponoven razcvet je doživel v 17. stoletju, ki je trajal vse do njegovega razpusta leta 1784. Ponovno je bil naseljen leta 1898 in pridobil status pomembnega verskega, kulturnega in gospodarskega središča Dolenjske. Stiški samostan je najstarejši na današnjem slovenskem ozemlju.
V samostanu je živel tudi znani slovenski zdravilec, pater Simon Ašič.
V samostanu sta živela in se izobraževala tudi Anton Tomaž Linhart in Jakob Petelin Gallus.
V samostanu se nahaja tudi Muzej krščanstva na Slovenskem, postavljen v prostorih, kjer so včasih bili prostori tedanje Stiške gimnazije.
[uredi] Galerija
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
[uredi] Glej tudi
[uredi] Zunanje povezave
 |
Ta članek o verski zgradbi je škrbina. Pomagaj Wikipediji in ga razširi. |
